Na sobotnem kongresu socialdemokratov je predsedovanje stranki prevzel gospodarski minister Matjaž Han. V tekmo za predsedniški stolček se je vključil tik pred zdajci, nato pa svojega nasprotnika v drugem krogu volitev, Milana Brgleza, premagal za deset glasov. Za razliko od drugih treh kandidatov svojega programa v resnici nikoli ni predstavil, saj za to ni bilo časa. Je pa v govoru po izvolitvi slavnostno razglasil, da se bo boril za »vrnitev k vrednotam socialne demokracije, odločnejše zastopanje programa SD v koaliciji in trdo delo za ljudi«. Tako je, favorit gospodarskih lobijev zagovarja vrednote socialne demokracije.

Sam kongres stranke je bil bolj farsične narave. Dan po njem je nekdanji generalni sekretar Uroš Jauševec zaradi Hanove izvolitve protestno zapustil Socialne demokrate in izvedbo volitev označil za polno nepravilnosti. Volitev, vsaj tistih za predsednika stranke, kljub napakam niso ponovili. Dogajanje okoli razglasitve rezultatov pa je bolj spominjalo na komedijo o nesposobnem kralju kot na slavnostni dogodek. »Kralj« Matjaž je brez sramu zdolgočaseno zehal, poraženi Brglez se je komaj prebil do čestitke zmagovalcu, dosedanja predsednica Tanja Fajon pa je od olajšanja ob Hanovi zmagi skoraj izdihnila. Čeprav naključen, je simbolizem jasen – stranka se potaplja še hitreje kot po trku v ledeno goro, kar je bila sodna stavba na Litijski.

V zadnjem času se je stranka začela opredeljevati glede pomembnih svetovnih problemov, kot je priznanje Palestine. Ampak če pričakujemo nadaljevanje v tej smeri, naletimo na oviro – Matjaž Han je verjetno najbolj nesocialdemokratski socialdemokrat. Kot je povedal sam, se pogovarja z vsemi, v roko seže komurkoli, lahko sodeluje z vsakomer. Ta »vsakdo« ne le vključuje, temveč glede na izkušnje prioritizira neoliberalce. Večkrat je namignil, da sodelovanja s Slovensko demokratsko stranko in drugimi desničarji ne izključuje. Janez Janša je na Twitterju po kongresu SD celo zapisal, naj Han ne pozabi na obljubo o sodelovanju, ob čemur so se domačim poslovnežem lahko le lakomno zasvetile oči. Zanje je koalicija med Hanom, Janšo in Toninom izpolnitev največjih sanj.

Toda tudi, če je socialdemokratska stranka v soboto zavila dodatno v desno, je njihova volilna baza še vedno vsaj zmerno socialdemokratske usmeritve. Pri vseh ideoloških bojih med levičarskimi frakcijami jim je v Sloveniji skupna ena stvar – vsi sovražijo Janeza Janšo. Uradna vladna koalicija SD-ja z desničarji je bolj neutemeljen strah kot realnost.

Toda po taki koaliciji niti ni potrebe. Ne delajmo si utvar, da je bila stranka SD do letošnjih afer heroj delavskega razreda. Socialdemokrati se že dolga leta požvižgajo na socialno demokracijo. Ta naj bi temeljila na brzdanju divjega kapitalizma z močno socialno državo, kar ni ravno radikalna ideja, a podrejenost stranke gospodarstvu kaže, da niti tega ne poskušajo več. Zadnjič so vlado vodili pred dvanajstimi leti pod Borutom Pahorjem, prav tako znanim »prijateljem vseh«. Za razliko od SDS, ki se zaradi svoje stroge hierarhije izkoplje iz vsake politične afere, so od padca Pahorja socialdemokrati tako politično kot tudi ideološko v prostem padu. Tudi če niso ravno glavni podporniki idej o krnitvi socialne države, so vedno nekje zraven, kasneje pa se izgovarjajo na »enotnost«. Spomnimo se denimo sprememb zakona o štempljanju delavcev, kjer je prav Han kot gospodarski minister javno stopil na stran delodajalcev in proti ministru za delo Luki Mescu. 

Rešilno bilko je stranki s svojo kandidaturo vsaj glede na svojo kampanjo ponudil evropski poslanec Milan Brglez. In skoraj bi mu uspelo. Mladina je Brgleza predstavljala kot »majhno upanje, da se socialna demokracija morda le postavi na noge po vseh kolobocijah«, in velik del stranke se s tem očitno strinja. Potop stranke je zdaj očiten celo od zunaj. Če se je Jani Prednik znal Tanji Fajon v imenu enotnosti nazadnje umakniti še pred volitvami, so zdaj socialdemokrati notranje boje za javnost na široko odstrli. Javni boji pa so lahko za stranko prav tako uničujoči kot slabi volilni rezultati, sploh zato, ker v njih prevlada izključno logika anketne priljubljenosti politikov. To je zmaga Hana potrdila. 

Letos smo se že lahko »zabavali«, ko smo gledali propadati Levico, ki se je razdelila med Kordiševe »orto« radikalce, ki so podpirali vrnitev k zagovarjanju temeljnih politik stranke, in vse ostale, ki jim ideja socializma morda ne diši tako zelo. Zveni znano. Sobotni kongres SD-ja je postavil temelje za podobno delitev – Brglez na levi, Han na desni. In čeprav je zabavno sedeti na svojem hribčku, gledati odtenke liberalcev, kako se koljejo med seboj, in govoriti, da je to akceleracionizem, je lahko to precej nevarno. Kajti na drugem hribčku sedita konservativec in fašist ter si maneta roke.

Vir slike: Wikimedia Commons, fotomontaža