Sosedova zelenica je bolj zelena
Z včerajšnjo novinarsko konferenco Vladimirja Prebiliča, na kateri je naznanil novo, za zdaj sicer še ne imenovano stranko, se je poleglo šušljanje o njegovem vstopu v parlamentarno politiko in prihodnosti prej z njim vsaj posredno povezane zunajparlamentarne stranke Vesna. Slednja je prejšnji teden, z ambicijami po vstopu v državni zbor, z Levico podpisala namero o sodelovanju, s katero sta stranki napovedali skupen nastop na naslednjih in hitro bližajočih se parlamentarnih volitvah. Povezovanje samodeklariranih levih strank z zelenimi oziroma okoljskimi nikakor ni nov pojav na političnem prizorišču. Zato se lahko ozremo le na sosednjo zelenico, kjer je na podoben način leta 2019 nastala hrvaška zeleno-leva stranka Možemo!.
Podobno kot v novozačrtani uniji Vesne in Levice, ki jo bomo v komentarju oklicali za Zelenico, je tudi stranka Možemo! nastala z združitvijo okoljsko naravnanih skupin in družbeno kritičnih aktivističnih gibanj. Možemo je tako zrasel iz Zelene akcije, Domovinskog pokreta in gibanja Zagreb je naš, Levica pa s povezovanjem različnih manjših gibanj in strank v Združeno levico, kasneje preoblikovano v »samo« Levico, ki se ji je zdaj pridružila še Vesna.
Da Levica že dolgo ni več leva stranka, če je to v svoji biti sploh kdaj želela biti, je floskula, s katero že dolgo opletamo vsi njeni nekdanji volivci. Prav tako je bilo pričakovano, da bo stranka z izstopom iz cone udobja, kjer je lahko iz opozicijskih vrst bevskala na desne in leve oziroma, bolje rečeno, sredinske, in vstopom v liberalno Golobovo vlado izgubila svojo hrbtenico in volilno bazo. Levica je postala del zakoreninjenega sistema legitimacije moči z volitvami, ki ga s svojo posvojitvijo liberalnih praks in politik še nadalje legitimira. Stranka je z reformističnimi politikami svojo delavsko bazo nadomestila z urbanim, natančneje ljubljanskim srednjim razredom, ki iz udobja stolov v Daktariju rešuje podnebno krizo, izkoriščanje nekaterih družbenih skupin in celega proletariata, s tem pa rešuje tudi ta zblojeni svet.
Vse skupaj zveni na las podobno Možemo!. Prav tako kot na Hrvaškem sta Levica in Vesna, takrat še kot ločeni stranki, ugotovili, da je primeren prostor za njuno delovanje prav prestolnica, z izgradnjo lokalne mreže pa nista zares izgubljali energije. Podobno kot Možemo! si je Levica, deloma pa tudi Vesna, za svoj cilj zadala pridobiti moč v prestolnici, ki se ne manifestira nujno tako kot na primer v Zagrebu, kjer je županovanje prevzel prav Tomislav Tomašević iz vrst te zeleno-leve formacije. V svoji biti je pomembneje, da sta obe stranki za svoje posvojili probleme prebivalcev prestolnice in ignoranco do težav prebivalcev predmestja oziroma neurbanih krajev. Koga brigajo lokalne prometne povezave in zapiranje bank, pošt in drugih storitev v vaseh, če se lahko posvetimo malomeščanskim nevšečnostim.
Podoben modus operandi imata stranki tudi pri obravnavi notranje kritike. Levica je tako iz svojih vrst spodila levo krilo, ki je vsaj v določeni meri še ohranjalo spomin na zaveze stranke, na primer na področju oboroževanja, kritike Nato pakta, zdravstvene reforme in delavskih pravic. Podobno kot je Levica izpljunila Miho Kordiša, je Možemo! nagnal Radničko fronto, katere člani so kritični do delovanja Možemo!. Fronta tako na preteklih predsedniških volitvah ni podprla kandidatke Ivane Kekin. Katarina Peović, eden najbolj vidnih obrazov Radničke fronte, je med drugim poudarila, da Možemo! kampanjo utemeljuje zgolj na načelu »izvolite nas in bo vse bolje«, dejansko pa ni zmožen podati rešitev za ključne probleme, Kekin pa je označila za lažno levičarko.
Začetek svojega liberalnega loka, zgledujoč se po stranki Možemo!, je Levica nazadnje sklenila s povezovanjem z Vesno. Stranka, ki ji je že zdavnaj zmanjkalo rdeče barve, se je v želji po preživetju, zavedajoč se, da ji v parlamentu bije zadnja ura, tako prepleskala v zeleno. Ob združitvi sta Levica in Vesna začrtali osnovne smernice, pri čemer je jasno, da je prvoomenjena zdaj tudi uradno opustila boj za delavske pravice. Iz ohlapno zastavljenih ključnih načel, med katera sta stranki uvrstili socialno državo, zeleno politiko, zunanjo in mirovno politiko, ničelno toleranco do korupcije, osredotočenost na lokalna okolja in moč skupnosti, sicer ni jasno, kako se bosta stranki opredelili do nasprotujočih si stališč. Primer tega je na primer jedrska energija, ki ji v Vesni močno nasprotujejo, medtem ko so v Levici zadržani zgolj do potencialno zapletenih ali koruptivnih poslov, povezanih z izgradnjo JEK 2, in ne do samega vira energije.
Pričakovati je mogoče, da bo še neustanovljena Zelenica opustila večino programa Levice. S posvojitvijo konceptov, kot sta na primer zeleno podjetništvo in sodelovanje pri zelenih projektih Evropske unije, bo stranka popolnoma izgubila kakršnokoli lastnost osnovne celice, iz katere se je razvila, in dokončno izpeljala neoliberalizacijo stranke. Svoja radikalna stališča bo zamenjala za tako imenovane resne cilje, ki jih je za razliko od neresnih dejansko mogoče uresničiti. Na ta način bo Zelenica še dodatno prisostvovala pri ohranjanju neoliberalizma, ki se pri življenju ohranja prav s sistematičnim nižanjem pričakovanj družbe. Ne nazadnje se bo Levica zdaj znotraj Zelenice dokončno posvetila navidezni obremenjenosti z globalnimi problemi, kot je okoljska ali pa finančna kriza, ter še naprej ohranjala nesposobnost preseganja preživetih institucij obstoječega sistema.
Ne nazadnje morda Zelenici, tako kot je na preteklih evropskih volitvah Vesni, uspe v svoje vrste pridobiti kakšen prepoznaven in v končni fazi izvoljen obraz, ki se bo v Evropskem parlamentu pridružil Zelenim. Tako bosta Levici kot delu zeleno-leve fronte, ki bo del evropskih Zelenih, dokončno uspela prebarvanje po vzoru Možemo! in izdaja volivcev.
Komentirala je Tia, teoretsko podlago za komentar in šank debato pa je prispeval Žan.
Dodaj komentar
Komentiraj