Danes je prvi dan poletja in pred poslanci državnega zbora so parlamentarne počitnice. Za rekordno hitro oblikovanje 15. vlade Roberta Goloba – v 38 dneh po volitvah – si zasluge lahko pripišejo tudi ti, ki so glasovali za ministrsko ekipo, ki za zdaj šteje 17 članic in članov. Tako hitra potrditev vlade je razumljiva. Razmerja moči v parlamentu, ki ga tvori najmanj strank do sedaj, so takšna, da bolj kot kadar koli prej v samostojni Sloveniji omogočajo instrumentalizacijo zakonodaje v glasovalni stroj izvršilne veje oblasti. Gibanje Svoboda z 41 predstavniki ljudstva pri posameznem glasovanju ne potrebuje niti glasov Socialnih demokratov niti Levice, saj absolutno navadno večino doseže že s sodelovanjem ene izmed njiju. Trenutna izkazana enotnost namreč ni garant za prihodnost, ko se bo na dnevnem redu znašlo odločanje denimo o zdravstveni reformi.

Pri opozicijskih strankah je stanje ravno obratno. Če je intenca koalicije, da ustvarja vtis homogenosti, je na opoziciji, da se trudi prikazati heterogenost. V danem političnem okolju to sicer velja izključno za Novo Slovenijo. NSi je, čeprav ima v tokratnem sklicu poslanca več – skupno 8 – in je tretja največja parlamentarna stranka, v strukturno drugačnem položaju kot prej. Parlamentarno opozicijo tvori le še s Slovensko demokratsko stranko, zato lahko svojo raznovrstnost izraža le v odnosu do nje oziroma proti njej. Kot koalicijska partnerica prejšnje, 3. vlade Janeza Janše se je za časa trajanja njenega mandata izpostavila kot zanesljiv partner, ki je razpolagal, za razliko od SMC, pozneje Konkretno, in pred razpadom DeSUSa, s trdno poslansko skupino in zvestimi ministri. S konceptualizacijo janšizma, ki je širši od Janeza Janše, od politike ali njegovih politik, čeprav obstojno vezan nanj, so vse omenjene stranke dobile status političnega satelita ali ga – kot v primeru NSi – pravzaprav reafirmirale.

Značilnost koalicij je, da se programska odstopanja strank zabrišejo. Možno je tudi – to sicer zavisi od ideoloških izhodišč –, da so povsem tehnicistično postavljena v ozadje. Tisto najosnovnejše je nato zapisano v koalicijsko pogodbo, ki je temelj sodelovanja in tako zagotavlja razmeroma varno ter predvidljivo sosledje dogodkov. Tako imenovane »opozicijske pogodbe« oziroma njene druge pojavne oblike v slovenskem političnem prostoru, ki je relativno mlad, niso pogoste. Z drugima poimenovanjema se jim še najbolj približata ideja Koalicije ustavnega loka, vodena iz opozicije kot projekt nikdar povsem realiziranega predvolilnega povezovanja, in predlog o oblikovanju skupne vlade v senci. Janša ga je leta 2015 predlagal tedanji predsednici NSi Ljudmili Novak, ki ga je zavrnila ravno zaradi, citiramo: »porušenega zaupanja v preteklosti«.

Vprašanje, ki si ga torej postavlja NSi, je, kako se pozicionirati v novi konstelaciji političnih sil – po eni strani tako, da ponovno vzpostavi sebi lastno in neodvisno identiteto ter suverenost, po drugi pa tako, da ne pride v odprti konflikt s stranko z najdaljšim opozicijskim staležem. Da si to vprašanje postavlja, vemo, ker je del odgovora nanj prišel v obliki razdelitve predsedniških in podpredsedniških mest v delovnih telesih državnega zbora, to so odbori in komisije. Po preračunu državnozborskih strokovnih služb bi moralo od skupno enaindvajsetih šest predsedniških mest pripasti SDS in dve NSi. A z izglasovanim amandmajem, ki ga je na kolegiju predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič predlagal takratni vodja poslancev NSi Jožef Horvat in pri tem dobil podporo vseh poslanskih skupin z izjemo SDS, je mesto predsednika komisije za nadzor javnih financ v zameno za tri podpredsedniška mesta pripadlo NSi in ne SDS, kot je bilo sprva predlagano. SDS zato sprva svojih kandidatov za delovna telesa, pa tudi kandidata za podpredsednika državnega zbora, protestno ni predlagala, še danes pa ostajata neizpolnjeni mesti v komisiji za nadzor javnih financ ter komisiji za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb.

Da se NSi namerava diferencirati od SDS, je v včerajšnjem intervjuju za Delo poudaril tudi zdajšnji vodja poslanske skupine Janez Cigler Kralj, citiramo: »NSi je z novo opozicijsko vlogo dobila priložnost, da se postavi samostojno, svobodno uresničujemo svoje politične interese [...] Ko si v opoziciji, greš lahko po svoji poti bolj svobodno.« Tako so se danes prisotni poslanci NSi na izredni seji svobodno vzdržali ob glasovanju o predlogu razpisa posvetovalnega referenduma o zakonu o vladi, ki ga je vložila SDS. Vendar na ta način NSi ne bo mogla izstopiti iz okvirov, v katere se je pravzaprav ujela sama. Ob pomanjkanju jasne vizije pri artikulaciji svoje vsebine bega od gospodarsko neoliberalne, kar je bil koncept NSi s programom ekonomista Rada Pezdirja leta 2014, do sredinske, kamor jo je poskušal leta 2019 usmeriti Matej Tonin, do skrajno desne, kot se je izkazala kot del zadnje Janševe vlade.

Usmeritev, ki jo je NSi od ponovnega vstopa v parlament leta 2011 dejansko sprejela – ali bolje – je bila zanjo sprejeta v imenu redefinicije desnega pola pod hegemonijo SDS –, je prilagajanje vsakodnevnim aktualnopolitičnim dogodkom. Opisali bi ga lahko kot sledenje koordinatam političnega prostora, ki so se v zadnjem desetletju v Sloveniji premaknile občutno v desno. Zato je težnja po avtonomiji, ki jo danes izpričuje NSi, pravzaprav le nadaljevanje kontinuitete, v katero se ujamejo stranke, ki poskusijo predstavljati alternativo SDS na desnici. Odločitve, ki jih vlečejo, se v retrospektivi izkažejo za neodločitve. In izhajajoč iz tega védenja ni vtis raznovrstnosti, ki ga NSi poskuša doseči v relaciji do SDS, nič več kot to, kar poskuša biti – vtis. Nova Nova Slovenija, kar ta želi biti v opoziciji, zato pravzaprav ni nič novega – je Stara Nova Slovenija, kot jo že poznamo.