Na slovenski politični desnici je pred dvema tednoma završalo. Njihove vrste deklarativno zapušča druga najmočnejša stranka. Matej Tonin, predsednik Nove Slovenije, ki je lani prevzel vajeti stranke od Ljudmile Novak, je namreč napovedal programski premik proti sredini. Nov temeljni program bo NSi, ki se je do zdaj skupaj s svojimi svetovno nazorskimi sorodnicami uvrščala med pomladne stranke, sprejela novembra.

Pomladne stranke, ker so nastale sočasno z razpadom nekdanje države, domoljubi pa temu obdobju radi rečejo Slovenska pomlad. V prostorski razdelitvi slovenske politike jih uvrščamo na desni pol. Predvsem zato, ker predstavljajo ideološko opozicijo levici, kamor uvrščamo stranke, ki so ideološko, simbolno ali kako drugače ohranile tradicijo nekdaj edine stranke Zveze komunistov Slovenije. Gre za Socialne demokrate in kasneje nastalo stranko Levico; pa še koga bi lahko prišteli mednje. Politika seveda nikoli ni le rdeča in bela. V Sloveniji so ideološko polje, ki se je vzpostavilo med desnimi in levimi, zasedle stranke, ki jih večinoma združuje liberalna predpona. 

Vsebino prostorske opredelitve, ki v tradiciji slovenske politike izhaja iz desne Slovenske ljudske stranke in leve Narodno napredne stranke v avstro-ogrskem parlamentu, je dobro povzel Matej Tonin. Ob napovedi novembrskega programskega zasuka je pojasnil, da se bo stranka sredinsko opredelila v gospodarskem vidiku med socializem in liberalizem, v odnosu do sveta pa med globalizem in nacionalizem. Zelo posplošeno, a v vsakdanjem besednjaku levica pomeni točno socializem in globalizem, desnica ekonomski liberalizem in nacionalizem, sredina pa pade nekam med obe opredelitvi. Včasih vključuje prakse in ideje obeh polov, včasih nobene. Delitev na leve, desne in sredince je pomembna predvsem v smislu nagovarjanja volilnega telesa in praviloma ne temelji na strankarskih idealih. 

Liberalna sredina postavlja ograje na meji, desničarski demokrati radi ovirajo demokratično delovanje. Dejstvo je, da bo s takšno, vsaj načelno, če že ne praktično, spremembo Nova Slovenija poskušala prevzeti neodločene volivce. Ti naj bi se nahajali prav na sredini in jih je, kot si predstavlja desnica, lažje nagovoriti z desne, saj že dalj časa vladajo levo sredinske vlade, ki so privedle do sedanje okoljske, migrantske in trenutne zverinske krize. 

Arbitrarnost prostorskega opredeljevanja, ki izhaja že iz same vzpostavitve levice in desnice med francosko revolucijo, je Tonin ponovno odlično povzel v odgovoru kritikom premika Nove Slovenije na sredino. Od vedno so jo politiki, ki so na prostorski premici bolj levo od NSi, uvrščali na desnico, tisti na pomladnem delu pa so jih imeli za premalo desne. Enako kot vse ostale stranke, ki jih poznamo v Sloveniji. Če zamižimo na eno oko in dopustimo sredini, da se malo razleze, lahko Toninu pritrdimo, da je Nova Slovenija tako rekoč na sredini že od časov pokojnega Andreja Bajuka. Programske spremembe potemtakem sploh ne bodo potrebne. Ali pač. Odvisno, od kod gledamo. 

Zanimivo je, da je napoved ideološkega premika Nove Slovenije proti sredini največ prahu dvignila prav med vrstami pomladnih strank in njihovih podpornikov. Odnos levih strank do dogajanja na desni strani je jasen - stranka v levičarskih očeh tudi po premiku iz desne v sredino ostane desničarska. Na drugi strani pa prvak Slovenske demokratske stranke Janez Janša na socialnih omrežjih ostro čivka proti potezam stranke, s katero so bili nekoč, v zlati dobi slovenske desnice, v bratskih odnosih. Slovenska sredina po Janševo postaneš z glasovanjem za dodatek k penziji Milana Kučana, s pomočjo pri onemogočanju dostopa do arhivov in v zadnji fazi s kazanjem sredinca žrtvam trpljenja za demokratizacijo Slovenije.

Podobne kritike, le da ne tako ostre in slikovite, lahko beremo na portalih, ki programsko podpirajo SDS, torej Nova 24 TV in časopis Demokracija. V obeh medijih opozarjajo na negativne posledice spremembe političnega kompasa v Novi Sloveniji, tako za stranko samo kot za celoten pomladni blok. Pomladne stranke naj bi s tem prvič priznale poraz pred globalnim neoliberalnim kapitalizmom, ki ga izvajajo leve stranke, to je vse tiste stranke, ki niso desne. Hkrati pa naj bi Nova Slovenija izgubila svoje volivce, ker se deklarativno programsko odmika od njihovih krščansko konservativnih prepričanj, novih glasov pa na sredini ne bo dobila. 

Po drugi strani Novo Slovenijo podpira portal Domovina.je, ki uspešnost Toninove napovedi povezuje prav s tem, da Janez Janša spremembo ostro kritizira. Če verjamemo portalu, se Janša boji, da bo Novi Sloveniji resnično uspelo nagovoriti sredinske volivce, ki jim bolj diši desna kot leva. Mogoče mu je žal, da je Slovenska demokratska stranka potovala isto ideološko pot med letoma 2008 in 2012, le da v nasprotni smeri. Iz desno sredinske opredelitve proti skrajni desnici. 

Mogoče bi lonček k napadom na NSi pristavila še kakšna desna stranka, a so vse prezaposlene z drugimi ideološkimi boji. Slovenska ljudska stranka se s kmeti bori proti zverem, Gibanje zedinjena Slovenija uri združene paravojake s Kranjske in Štajerske po gozdovih. Medtem Domovinsko ligo pestijo ljubezenski trikotniki med ustanovitelji Normo Korošec, Bernardom Brščičem in Lucijo Ušaj Šikovec, Zmago Jelinčič iz Slovenske nacionalne stranke pa še vedno straši s prišleki. 

Dogajanje na desni strani prostorske razdelitve slovenske politike mogoče najbolje opisuje koncept balkanizacije, ki ga je definirala Marija Todorova, znamenita zgodovinarka jugovzhodne Evrope. Gre za poimenovanje, ki izhaja iz zgodovine 19. stoletja, ko so na polotoku nastale številne nove države in ostale politične entitete, njihova emancipacija pa se je iz boja proti velikim imperijem usmerila na medsebojni boj. Eden izmed značilnih primerov balkanizacije so ironično vojne na Balkanu po razpadu nekdanje socialistične Jugoslavije.

Podobno se dogaja med političnimi strankami in gibanji desne opredelitve v Sloveniji. Tako na ravni parlamentarnih strank kot na ravni civilnih gibanj. Kdor je bil pozoren na dogajanje v zvezi s paravojaškimi enotami, je lahko opazil, da vojvoda štajerski Andrej Šiško ne priznava legitimnosti Vaških straž. Pričakuje namreč podobno pravno obravnavo, kot je je bil deležen sam. Nič zato, če so štajerski vardisti in stražarji še nedavno v Črnomlju skupaj uživali ob pivu. 

Desnica seveda v svoji balkanizaciji ni izjema, enako se dogaja tudi na levici in tako imenovani sredini. Nova Slovenija je zgolj odločneje stopila na novo pot. Dosedajšnji podporniki jim namreč ne omogočajo dovolj politične moči in zadostnega proračuna za razvoj stranke v želeni smeri. A Matej Tonin v svoji knjigi Upanje za Slovenijo zagotavlja, citiramo: “Naj bo torej znano enkrat za vselej: nisem neoliberalec, sem krščanski demokrat!”