V tokratnem komentarju pa se posvečamo precej manj jasni in razdelani ideji, ki je daleč od kakršne koli ekonomske paradigme, a je še posebej v levičarskih krogih dokaj pogosta. To je ideja, da so staroselci tisti, katerim zaradi njihovega načina življenja edinim uspeva prebivati v sožitju z naravo in ki bi jih zato morali posnemati ali se od njih učiti. Čeprav  to idejo kot realno alternativo trenutni družbeni ureditvi vidijo zgolj redki newagevski hipiji, pa je vseeno mnogo bolj razširjena kot neka nostalgična in romantizirana predstava o staroselcih. Ta predstava je še toliko bolj prisotna, ko beremo o stalnih bojih staroselskih ljudstev proti črpanju nafte na ozemlju, kjer živijo, proti nelegalnemu rudarjenju v Amazoniji, proti sečnji gozdov in podobno. Tako se je oblikovala podoba o staroselcih kot glavnih borcih za ohranjanje narave, podoba, ki jo pogosto tudi sami gojijo.

Nikakor ne želimo podcenjevati njihovih bojev: dejansko gre pogosto za boje, od uspeha katerih obvisi preživetje celotne skupnosti oziroma njenega načina življenja. Staroselska ljudstva, živeča v izolaciji ali polizolaciji, so realno odvisna od nedotaknjenosti svojega okolja. Tu ne gre za romantiziranje načina življenja v izolaciji - dejstvo je, da se morajo v primeru, ko jim je možnost takšnega življenja odvzeta, staroselci pogosto soočati z bojem za preživetje v kapitalističnem sistemu, v katerem so prisiljeni sprejemati slabo plačana in težaška dela ter predstavljajo najrevnejše in najbolj izkoriščane sloje delavskega razreda. Boj za svoje okolje je boj proti takšni usodi.

Na tem mestu želimo izpostaviti problematičnost romantiziranja takšnih bojev in določenih predstav, ki jih pogosto spremljajo, tako pri staroselcih samih kot pri splošni levi in levoliberalni javnosti. Gre za predstavo, da imajo prav staroselci nekakšno posebno znanje ali sposobnost živeti v sožitju z naravo, tako da jih njihov način življenja nekako dela za del narave same. Spomniti se moramo, kam se tovrstne predstave zapisujejo. Ko so Evropejci prišli v stik s staroselci, so jih samodejno vpisali v polje narave, saj v njihovi družbeni ureditvi niso prepoznali značilnosti lastne družbenosti, ki so jo imeli za univerzalno. To, kar se je Evropejcem kazalo kot pomanjkanje družbenosti, je bilo lahko zamišljeno le v polju narave.

Dejstvo, da predstava o njihovi povezanosti z naravo vztraja tudi danes, ko je kapitalistični sistem drastično vplival na večino staroselskih skupnosti, posredno tudi na tiste, ki še živijo v popolni izolaciji, pomeni obenem zanikanje staroselcem njihove specifične družbenosti in zgodovine. Pri tem ne moremo mimo sorodnosti s predstavo zgodnjenovoveških Evropejcev o tem, da staroselci živijo v nekakšnem raju na zemlji, saj okoli tekajo nagi in ne poznajo družbenih pravil - seveda je to pomenilo evropskih družbenih pravil. Današnja predstava o staroselcih, ki edini še živijo v sožitju z naravo, je tako le malo manj krščansko in malo bolj newagevsko obarvana predstava o raju na zemlji, v katerem človek še živi v sožitju z naravo in je neomadeževan od družbenosti.

Da je takšna predstava skrajno rasistična, je jasno, ne glede na to, da se kaže kot pozitivna in je staroselcem na videz naklonjena. Nič manj ne čudi, da je pogosta tudi med samimi staroselci, ki v poskusu afirmacije svoje pozicije v globalnem kapitalizmu prevzamejo avtorasistično podobo. Vzporednico takšnemu mišljenju bi, denimo, lahko iskali v pogosti predstavi žensk, da so po naravi matere, obenem pa te predstave ne prepoznajo kot seksistične, ker v poskusu afirmacije svoje pozicije to poskušajo povzdigniti v očeh preostale družbe z romantiziranjem in poveličevanjem pomena materinstva za celotno družbo. Da tu ne gre za emancipacijo, ampak ravno za pristajanje na določeno predpisano pozicijo v družbeni strukturi, je jasno.

Staroselske družbe, če še tako izolirane, se soočajo s problemi, ki jih povzroča današnji globalni kapitalistični sistem, tudi če vanj niso neposredno vpete. Tej pozicioniranosti so se morale na specifične načine prilagoditi, odvisno od posameznih zgodovinskih okoliščin, v katerih živijo. Denimo tako, da so se delno ustalile, bodisi so nekoliko spremenile načine lova bodisi so se začele neposredno vključevati v kapitalistično družbeno ureditev in na trgu prodajati svojo delovno silo. Torej jih prav tako kot kogar koli v “zahodnem” svetu determinira kapitalistična družba. Morda še bolj, saj jim prav posledice te družbe grozijo z dokončno spremembo načina reproduciranja svoje družbene ureditve.

Skrb za vzdrževanje ekološkega ravnovesja v svojem okolju, vsaj v smislu, da se populacija živali in rastlin, s katerimi se preživljajo, reproducira, je sicer nujna za vzdrževanje njihovih družbenih oblik preživetja. A te same na sebi danes ne morejo bistveno prispevati k brzdanju ekološke krize na globalni ravni, nič bolj kot lahko to stori ekološka njivica za hišo ljubljanskega hipsterja. Gotovo staroselske skupnosti znajo ali vsaj poskušajo svoje lokalno okolje ohranjati do te mere, da jim omogoča družbeno reprodukcijo, a to nikakor ne pomeni, da je njihovo znanje ali njihove prakse mogoče aplicirati na raven globaliziranega kapitalizma in z njimi rešiti planet. V oblikah staroselskega življenja torej ne moremo romantizirano in idealizirano iskati rešilcev za današnjo ekološko krizo na globalni ravni. Še posebej, ker vse takšne predstave prej izražajo rasistične predstave o naddružbenosti in nadzgodovinskosti staroselcev, ki se v takšnem diskurzu vpisujejo v polje narave in raja na zemlji.