STRANPOTI OLIMPIJSKEGA OGNJA

Aktualno-politična novica
6. 4. 2021 - 16.00

Letošnje olimpijske igre v Tokiu bodo v zgodovino zapisane kot prve, ki se bodo zaradi epidemioloških okoliščin odvile v neparnem letu. Poleg tega so druge v zaporedju trilogije iger, ki jih je Mednarodni olimpijski komite dodelil državam Daljnega vzhoda. Po zimskih olimpijskih igrah pred tremi leti, ki so luč sveta uvidele v južnokorejskem okrožju  Pjongčang, se bo prihodnje leto olimpijski ogenj po letu 2008, tokrat v zimski različici, znova vrnil v kitajsko prestolnico Peking. Če so bile zadnje poletne olimpijske igre v Riu de Janeiru prelomne, bile so namreč prve na južni polobli z izjemo Avstralije, bo pestrost gostiteljev bodočih iger izrazito manjša. Po Tokiu, ki se bo torej zgodil po letu več, kot je v navadi, bo športna elita leta 2024 že tretjič zbrana v Parizu, olimpijado kasneje pa že tretjič v Los Angelesu. Mednarodni olimpijski komite ali krajše MOK je sicer že pred leti izrazil namero, da bi po vzoru policentričnega svetovnega razvoja možnost organizacije iger prepustil državam zunaj kapitalističnega zahoda oziroma opulentnih azijskih držav, toda od mednarodno vključujoče ambicije je ostala zgolj na videz prijazna, a vprašljiva gesta. 

Geografsko lahko z nekaj izjemami gostitelje iger orišemo s tremi precej širokimi, a po drugi strani strnjenimi območji. Tridesetkrat je olimpijska bakla pripotovala v Evropo, čemur sledijo državi Severne Amerike in že omenjene države Daljnega vzhoda. Podatek, da je Afrika za zdaj edina celina, ki se ji je organizacija iger ognila, ne preseneča, saj je dejstvo, da igre sledijo kapitalu, neizpodbitno. Leta 2018 je MOK pod vodstvom Thomasa Bacha zagotovil, da bo Afrika gostila mlajšo različico največjega športnega dogodka na svetu, torej mladinske olimpijske igre, ki jih je v senegalski prestolnici Dakar predvidel za prihodnje leto, a bo morala črna celina na dogodek zaradi finančnih ter organizacijskih zapletov počakati še 4 leta. Pozitivna diskriminacija komiteja ni obrodila sadov, saj na seznamu mest, ki se potegujejo za organizacijo iger leta 2032, edinih v kandidacijskem postopku, ni nobenega afriškega mesta.

Lahko bi rekli, da je količina razpoložljivih sredstev pri izbiri gostitelja iger poglavitni pogoj Mednarodnega olimpijskega komiteja, a tega kljub vsemu ne smemo posploševati. Nadvse zanimiva izjema so bile denimo olimpijske igre leta 1984 v Sarajevu, za katere je dihala celotna Jugoslavija. Kljub vložkom v izgradnjo prej neobstoječe infrastrukture, ki je bila po razpadu SFRJ zapisana propadu, je bila cena sarajevskih iger ena nižjih. Skupni stroški edinih iger v jugovzhodni Evropi v višini 94 milijonov evrov so v primerjavi z zadnjimi zimskimi igrami v Južni Koreji, za katere je ta država odštela kar slabih 11 milijard evrov, zanemarljivi. Nenazadnje vsestransko uspešnost sarajevskih iger dokazuje tudi trditev takratnega predsednika komiteja Juana Antonia Samaranche, ki jih je na zaključni slovesnosti označil za najboljše do takrat. Kljub temu, da lahko kultne igre v Sarajevu vzamemo za vzor ekonomične organizacije, smo v sodobnosti priča naraščajočemu trendu skupne cene iger. Rekord v tej nešportni kategoriji pa do danes držijo škandalozne igre v kavkaškem Sočiju, ki so Rusijo stale vrtoglavih 47 milijard evrov. 

Visoki finančni vložki, potrebni za izvedbo tega megalomanskega športnega dogodka, marsikaterega potencialnega gostitelja s potrebno infrastrukturo odvrnejo od kandidature. Le eden od nedavnih primerov je norveško glavno mesto Oslo, ki se je do zadnjega potegovalo za organizacijo zimskih iger prihodnje leto. Norveška vlada je tik pred zdajci umaknila kandidaturo, saj naj bi člani Mednarodnega olimpijskega komiteja ob obisku norveškega glavnega mesta zahtevali namestitev v najdražjih hotelskih sobah ter v Skandinaviji izrazili potrebo po sezonskem sadju. Za igre sta se nato potegovala le Peking in nekdanje kazahstansko glavno mesto Almaty. Delegati krovne organizacije so jih dodelili Pekingu, s čimer je ta postal prvo mesto, ki bo po poletnih gostilo še zimske olimpijske igre. 

O izkoriščanju srbskih delavcev v ruskem Sočiju
 / 27. 1. 2014
Organizacija iger vrh vsega ni le finančni zalogaj, temveč morajo potencialni kandidati pridobiti tudi podporo lokalnih oblasti ter vzpostaviti mrežo birokratov, infrastrukturnih gradbincev in nenazadnje političnih operativcev. Zato gre postopek organizacije na roko velikim kapitalističnim državam, ki imajo sposobnost priskrbeti zadostne količine razpoložljivega kapitala. Spomnimo na že omenjene igre v Sočiju, obče znane kot Putinove igre, s katerimi je ruski predsednik želel svetu dokazati svojo veljavo, kar mu je nenazadnje tudi uspelo. Zimske olimpijske igre je leta 2014 priredil pod palmami, v letovišču ob Črnem morju. Putin je skratka pred sedmimi leti svetu na svojevrsten način pokazal, da je Rusija pod njim zmožna stati ob boku državam zahoda, četudi je bil deležen očitkov o izkoriščanju tuje delovne sile in državno financiranih dopinških aferah. 

Igre v Sočiju dokazujejo, zakaj je kljub nekaterim prizadevanjem Mednarodnega olimpijskega komiteja organizacija iger v Afriki Sizifovo delo. Potreba po zagotovitvi z vsako olimpijado naprednejše infrastrukture, ki prekaša prejšnjo, zahteva kapital, tega pa ob mobilizaciji ljudstva premorejo le velesile. Cena iger je previsoka za marsikatero zrelo evropsko demokracijo, kaj šele za katero od afriških držav, ki še vedno okrevajo po kolonializmu. Olimpijske igre so postale vir izkazovanja moči ter obenem indikator zmožnosti prilagajanja pohlepnim športnim birokratom. Kandidaturni postopki so zgolj formalnost, ki prikriva usojenost velikih športnih dogodkov velesilam. Še en pokazatelj je skorajšnji finančni zlom zadnjih iger pod krhko brazilsko demokracijo. Te so pod sloganom ˝novi svet˝ nakazovale začetek želenega naglega razvoja Južne Amerike, a so Braziliji prinesle kvečjemu velike finančne dolgove in korupcijske škandale. Ravno tako lahko v isto kategorijo držav, ki so jim igre bolj škodile kot koristile, prištejemo evropske države. Organizacija iger, ki so se leta 2004 vrnile v zibelko olimpizma - Atene, je prispevala h grškemu finančnemu zlomu, nezmožnost posthumnega življenja olimpijskih objektov pa je nekaj let bremenila celo imperialni London po letnih igrah 2012.

Sarajevske olimpijske igre, ki so jugonostalgikom dale tudi brezčasnega Vučka in vsem znani rek ˝Volimo Jureka više od bureka˝ so torej svojevrsten primer edinstvenega socialističnega projekta, ki je pustil svoj pečat v zgodovini največjih športnih dogodkov. Edine olimpijske igre v socializmu, če Moskvo 1980 in ameriški bojkot pustimo ob strani, so namesto spektakla, s katerim se dandanes kitijo azijska mesta, ponudile personifikacijo olimpizma. Brez bajnih količin kapitala še danes upodabljajo olimpijski duh v pravem pomenu besede. Toda podoba sodobnosti je daleč od jugonostalgične podobe Sarajeva. Olimpijske igre, katerih skupni stroški potenčno naraščajo, vedno pogosteje potujejo v države avtokratskih voditeljev, pa čeprav ima marsikatero evropsko mesto vso potrebno infrastrukturo. Jasno je, da so se igre preobrazile v kapitalistični produkt z omejenim krogom potrošnikov. Postale so nova frontna linija kitenja državniške samopodobe, zaradi česar lahko vnaprej predvidimo, da bo trend geografskega razporejanja mest, v središču katerih bo vzplamtel olimpijski ogenj, sledil kapitalu. Naj le hudomušno pripomnimo, da je eden izmed potencialnih gostiteljev iger leta 2032 katarska Doha, ki bo prihodnje leto gostila svetovno prvenstvo v nogometu. 

Ko je Pierre de Coubertin ob koncu devetnajstega stoletja prvič obudil ta antični dogodek, ki naj bi za dobra dva tedna združil mednarodno skupnost in zagotovil kratkotrajen mir, po vsej verjetnosti v mislih ni imel bahanja s pozlačenimi športnimi objekti, političnih igric pri izbiri kandidatov in oportunizma mož Mednarodnega olimpijskega komiteja. Od idealiziranega koncepta olimpijskih iger je ostala zgolj športna plat, kapital pa olimpijskemu ognju onemogoča, da bi vzplamtel tudi v državah, ki sicer nimajo sredstev za spektakel, a bi po vsej verjetnosti bolje poosebile slogan ˝Pomembno je sodelovati, ne zmagati˝. Nič presenetljivega torej ne bi bilo, če bi se najboljši športniki za najvišja mesta borili v puščavski vročini katere od zalivskih držav ali bi se vedno znova vračali v avtokratično naročje Rusije ali Kitajske. Se vidimo na Japonskem!

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness