V trenutnem času finančnih kriz, bankrotov držav in vsesplošne prestrašenosti finančnih trgov se vse bolj pozablja, kako je do trenutne situacije sploh prišlo. Seveda moramo priznati, da so države zaradi takih ali drugačnih razlogov imele neuravnovešene proračune, delale napake in večale primanjkljaj, obenem pa smo volivci dotično politiko dopuščali. Le-tu se nahaja kolektivna krivda za trenutno situacijo. Delujoča demokracija ne pomeni obiska volišča vsaka štiri leta, temveč vsakodnevno udejstvovanje v javno-političnem življenju.

Kljub naštetemu je trenutno stanje odraz večje, dolgoročnejše zgodbe. Zametke trenutnega clusterfucka lahko iščemo že v izvolitvi Ronalda Regana v Združenih državah Amerike ter Margaret Thatcher v Veliki Britaniji. Na obeh straneh Atlantika je njuna tako imenovana reformna politika odprla vrata financializaciji družbe, privatizaciji skupnega, nižala davke ter zatrla sindikalno udejstvovanje. Posledica slednjega je dejstvo, da se je v zadnjih 30 letih storilnost povprečnega delavca dvignila za 50 odstotkov, medtem ko se plača ob upoštevanju inflacije praktično ni spremenila.

Agar za uspeh Reaganove in Thatcherjeve politike je bil kreiran nekaj let prej v Nixonovem mandatu, ko so opustili zlati standard ter pričeli z dobo FIAT valut. Fiat v latinščini pomeni “naj bo” - prenešeno na valuto odraža dejstvo, da le-ta ni vezana na neko realno materijo, temveč se jo lahko ustvarja iz niča. Če obdelamo še davke, se vse prevečkrat v javnosti pozabi, da trenutna zahodna davčna politika ni niti približno podobna svetu iz zlatih 50. in 60. let. Za primer - v dotičnem obdobju je v Ameriki najvišja davčna stopnja na dobiček znašala 90 odstotkov. Šele pod Reaganom je bila znižana na 60 ter pod vladavino Busha mlajšega na 15 odstotkov. V zadnjih 30 letih so ljudje z akumuliranim kapitalom vedno lažje služili dodaten denar - finančna renta torej. Mimogrede - premnogokrat citirani Adam Smith je v svoji teoriji zagovarjal tezo, da se s finančnimi rentniki obračuna nasilno.

Tudi financializacija gospodarstva je bila “sprovedena podtalno”. Do leta 1991 so bile prepovedane združitve investicijskih in varčevalnih institucij. Za primer - banka, ki živi od riskantnih naložb, ni smela mešati svojih sredstev z banko, ki je dobivala kruh s hranjenjem denarja varčevalcev. Z odpravo prepovedi združevanja pa se je na investicijskih trgih znašla grmada varčevalskega denarja. Kot drugi primer katastrofalnosti nereguliranega finančnega trga lahko smatramo tudi finančne derivate, ki so privedli do krize. Derivati niso bili nič drugega kot sveže izmišljen instrument, ki je bil popolnoma nereguliran in obenem omogočal izjemne donose od rizičnih naložb. Seveda je pomagalo tudi dejstvo, da je obljuba hitrega profita derivate razširila po celotnem svetu.

Naštete številke in smernice se večidel nanašajo na zahodni svet, vendar smo z zanosom samostojnosti vstopili v globalno zgodbo, s čimer se moramo sprijazniti. Razrešitev obstoječega stanja je strašljiva naloga. Bruto-domači proizvod celotnega sveta znaša okrog 70 bilijonov dolarjev, trg z derivati se giblje okrog 81 bilijonov dolarjev, medtem ko borzni trg nanese na 615 bilijonov dolarjev prometa. Majhne reforme ne bodo zadostovale. Potreben je korenit rez s preteklostjo.

Kot sem na začetku predpostavil, smo za trenutno stanje delno krivi sami, zato je nekaj trpljenja in zategovanja pasu primerno zdravilo za streznitev. Obenem pa je dvomljiva legitimnost predstavnikov ljudstva, ki od svojih državljanov pričakuje varčevanje, vendar ne odpravlja vzrokov za krizo ter ne kaznuje krivih. Prav tako novodobno delavstvo - bolj ali manj izkoriščani razred 99 odstotkov pozablja dejstvo, ki je v prejšnjem stoletju rodilo delavski upor - internacionalno povezanost. Sila izkoriščevanja je namreč najbolj egalitarna sila na svetu, saj v veliki meri ne pozna spola, barve kože ali etnične pripadnosti. Izkoriščani so večidel vsi, eni bolj kot drugi. Posledično mora biti odpor grajen na solidarnosti in medsebojnem spoštovanju ter zavedanju skupnih ciljev.

Živel 1. Maj!