Bližajo se evropske volitve, ki so zanimive predvsem zaradi novih obrazov, ki se bodo potegovali za stolčke v Bruslju. Po anketi Dela naj bi se na evrovolitvah borilo kar 14 različnih političnih strank. Šopku starih parlamentarnih znancev se bo zdaj pridružilo še nekaj novincev, denimo lista Verjamem nekdanjega predsednika računskega sodišča, Igorja Šoltesa, tako imenovana vstajniška Solidarnost ter Združena levica, ki vsebuje Demokratično stranko dela, Iniciativo za demokratični socializem in Stranko za trajnostni razvoj Slovenije.

Seveda so evropske volitve zanimive predvsem kot pokazatelj tega, kdo bo mešal štrene na prihodnjih domačih parlamentarnih volitvah. Tam bi v boj lahko stopil še kakšen akter več. Govori se denimo o stranki pravnika Mira Cerarja, novo stranko naj bi že ustanovila tudi direktor Rotisa Ivan Črnkovič in upokojeni brigadir Anton Krkovič, podporo pa utegne dobiti tudi nekdanji šef komisije za preprečevanje korupcije, Goran Klemenčič.

Slovenskima volivki in volivcu se tako kaj kmalu obeta raznobarvna paleta izbire kandidatov za stolčke v tem ali onem liberalnem parlamentu. Želite konservativce? Imamo jih. Želite socialiste? Tudi. Liberalce? Na pretek. Nacionaliste? Se bo našlo. Konservativno liberalne, liberalno konservativne, socialno demokratske, fiskalno konservativne, ljudsko partikularne, populistično tehnokratske … »You name it, we've got it!«

Čeprav je možnost raznovrstne izbire v ameriško dominiranem svetu praktično sinonim za svobodo, pa je realno vse prej kot to. Volivci izbiramo med raznovrstjem praktično enakega, saj politični sistem omogoča izbiro, le dokler je ta v skladu z njegovimi notranjimi pravili. Se pravi, dokler ne ruši statusa quo. Odločitve v liberalnem parlamentu so namreč, kot je v začetku prejšnjega stoletja pokazal nemški jurist Carl Schmitt, politično impotentne. Lep empirični primer tega so vsekakor ukrepi naše aktualne leve vlade, ki so praktično enaki ukrepom njenih konservativnih predhodnikov. Politika v parlamentarizmu poteka navznoter, v boju strank za oblast. Navzven se vedno izvajajo isti ukrepi, imenovani tehnični.

V liberalnem okolju ni zaželeno, da posamezniki oblikujejo skupine s politično agendo, ki bi se borile za nek interes. Resnične politične odločitve so tako izjemno redke ali neobstoječe. Liberalci namreč menijo, da je vse medčloveške konflikte – tudi razredne, ki izvirajo iz strukturnih protislovij – moč rešiti z izboljšanjem tehnologije, družbene administracije in s sporazumnim dogovorom. Se pravi ne politično, ampak tehnokratsko.

Liberalizem namreč svoje delovanje označuje za nepolitično in izven ideološko. A je vse prej kot to. Ravno ti tehnični ukrepi imajo danes vedno večji vpliv na družbo. Razgrajajo blaginjo in ostro razslojujejo prebivalstvo. Zaradi teh ukrepov imamo vedno več revežev, ogromne mase brezposelnih in bolnih, vedno manj izobraženih, daljšajo se nam delovniki in višajo cene osnovnih dobrin. Ti ukrepi so, pa naj jih imenuje kakor jih kdo hoče, bistveno in primarno politični.

Dejstvo je, da država, ki je praktično nastala na podlagi liberalne subverzije političnega, ne more nuditi zaščite svojim državljanom pred posredno vladavino pluralističnih interesnih skupin. O čem govorimo? Predvsem o gospodarskih lobijih, korupcijskih mrežah, organiziranemu kriminalu ter strankarskim omrežjem moči. Ti so nam tako rekoč ugrabili to liberalno državo, ki ne premore politične strukture, da bi jo priborila nazaj.

Skozi mantre objektivizma, neodvisnosti in strokovnosti, liberalizem v družbi ruši pogoje za politizacijo skupnosti. To pa družbe ne emancipira, ampak ravno obratno – zasužnji, saj ni več sposobna artikulirati in uveljavljati svojega interesa. Politične odločitve v družbi de facto obstajajo. Vprašanje je le, ali jih izvajajo formalne politične skupine z močno bazo v skupnosti ali odtujena neformalna kapitalska in finančna omrežja.

Ko ljudstvo kot politiko prepozna samo spolzko spiralo liberalizma, se mu vsakršno politično delovanje skozi etablirane strukture še bolj upre in na koncu noče več zastopati svojega interesa skozi demokratične institucije. Vendar, ker interes obstaja, bo ljudstvo v končni fazi prisiljeno tega uveljavljati mimo ustaljenih poti, kjer pa bo mase najbolje organiziral najbolj angažirani voditelj. Ta pa, kot nas uči zgodovina, nedvomno ne bo liberalec. Ali če ponovno parafraziramo Schmitta: posledica tega, da ljudje niso več pripravljeni razlikovati med prijateljskimi in sovražnimi elementi, ne bo večni mir, ampak vse prej podreditev tisti skupini, ki bo nase še vedno pripravljena prevzeti breme političnega.

Pestra izbira na volitvah tako ne prinaša svobode, ampak vse prej sužnost. Na koncu se zdi izbira kandidatov podobna izbiri dezodoranta v supermarketu. Svobodni smo, da izberemo med desetinami takšnih in drugačnih, a v bistvu istih, na koncu pa od te svobode kvečjemu fašemo shizofrenijo.