23. avgust je dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki ga obeležuje datum, ko je bil leta 1939 podpisan pakt Ribbentrop-Molotov oziroma pogodba med nacistično Nemčijo in Sovjetsko zvezo o prijateljstvu in nenapadanju. “Dogovor dveh najhujših oblik totalitarizma”, kot ga je označil nekdanji predsednik Evropskega parlamenta Jerzy Buzek. Spomnimo, da je Stalin dogovor z Nemčijo podpisal zato, ker je antanta, s katero se je sprva dogovarjal, zaradi strahu pred večanjem vpliva komunizma v vzhodni Evropi z dokončnim dogovorom zavlačevala. Upala je namreč, da bo s komunizmom obračunala Nemčija. Slednja si je s Paktom zgolj zavarovala hrbet in kmalu po zmagi nad Francijo napadla Sovjetsko zvezo.

V okviru evropskega dneva spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov danes v Sloveniji poteka vrsta prireditev v organizaciji Študijskega centra za narodno spravo. Slovesnost se bo pričela z otvoritvijo razstave STOP, cenzura!, kjer si bodo obiskovalci lahko ogledali literaturo, prepovedano v času med letoma 1945 in 1991. Nadalje bo pred veleposlaništovm Združenih držav Amerike slišati nagovor namestnika ameriškega veleposlanika, ki bo žrtvam položil rožni venec.  Sledila bo maša v ljubljanski stolnici, ki jo bo daroval ljubljanski metropolit Stanislav Zore.

Ti trije dogodki lepo odsevajo ideološko usmeritev komemoratorjev. Spori med smaooklicanimi levičarji in desničarji okoli tega, ali je bil jugoslovanski socialistični režim totalitaren ali obratno, namreč niso novost. Prav tako ne stalno pridiganje katoliške cerkve o zločinih komunizma. Vendar nas trenutno ne zanimajo katoliški poskusi, da jugoslovanski povojni režim kar se da demonizirajo, in poskusi tako imenovanih levičarjev, da ga razglašajo kot edini branik pred totalitarizmom nacizma in fašizma. Rajši si poglejmo sam pojem totalitarizma in njegove učinke.

Ne zgolj, da pojem zabriše kakršnekoli vsebinske razlike med nacizmom, fašizmom in komunizmom, na kar pogosto opozarjajo levičarji; predvsem demonizacija totalitarizma kot odklona od liberalne demokracije slednjo postavi za najnaravnejšo ureditev in “najboljši svet vseh svetov”. Simptomatična je izjava profesorice za sodobno občo zgodovino na ljubljanski Filozofski fakulteti, Kornelije Ajlec, ki se je na nekem predavanju spraševala, parafraziram, kako je mogoče, da je kljub zatrtju komunističnih vstaj po 1. svetovni vojni, ko je že izgledalo, da bo Nemčija postala “normalna demokracija po zgledu zahodnih”, zopet tako porastla moč totalitarizmu - tokrat nacizmu. Dobesedno pa so v izjavi za javnost takšno gledanje izrazili sami predstavniki Evropske komisije, rekoč: "Na srečo današnjim mladim generacijam Evropejcev ni bilo treba živeti v totalitarnem ali avtoritarnem režimu. Tega nikoli ne smemo jemati kot nekaj samoumevnega. Zato je še posebej pomembno, da ohranjamo spomin na zgodovino ter se zavedamo, kako zelo drugačna je v primerjavi s preteklostjo današnja Evropska unija s svojimi demokratičnimi sistemi, svoboščinami in spoštovanjem pravne države."

V Sloveniji prepire glede totalitarnosti jugoslovanskega socializma pogosto spremlja jamranje nad razklanostjo slovenskega naroda in pozivi, naj vendar pozabimo sovraštvo med našimi dedi, saj smo vsi, ne glede na ideološko usmeritev, ljudje. Trpeli pa so v času vojne in po njej tako partizani kot domobranci, zato nehajmo z ideološkimi pričkanji in poglejmo na žrtve kot na ljudi, posameznike z lastnimi intimnimi čustvi in aspiracijami. Takšno na videz nevtralno gledanje (če zanemarimo očitni nacionalizem), ki naj bi se postavilo na univerzalno pozicijo človeškosti, pa ni nič manj “neideološko” kot slavljenje socialistične osvoboditve ali arijske rase. Slavljenje posameznikove individualnosti in intime je namreč zgolj še ena Velika zgodba v vrsti Velikih zgodb, tokrat tesno povezana prav z vzponom liberalne demokracije kot raja posameznikove svobode. Kaj je vendar ta svoboda? Za tiste, ki si to lahko privoščijo, svoboda pomeni svobodo izbire potrošnega produkta in določeno svobodo poslovanja. Za ostale pomeni svobodo, da crknejo, če se nočejo prilagoditi sistemu in vstopiti na trg delovne sile.

O demokraciji kot nasprotju totalitarnosti bi lahko še marsikaj rekli. Današnje zahodne demokracije namreč v nekaterih pogledih močno prekašajo “totalitarnost” totalitarnih režimov. Nadzor nad prebivalstvom je danes tako množičen, tehnike zbiranja in obdelovanja osebnih podatkov pa tako razvite, da lahko govorimo o  pravi izpolnitvi Stalinovih mokrih sanj. Možnosti vplivanja širšega prebivalstva na ključne politične odločitve so praktično nične. Večstrankarski parlamentarni sistem, ki naj bi zagotavljal demokratičnost, pa ne nudi nikakršnih političnih izbir, saj znotraj parlamentarne demokracije alternativ obstoječemu sistemu ni mogoče izglasovati. Za politično situacijo v Sloveniji bi na primer lahko rekli, da ni drugih bistvenih razlik med levimi in desnimi kot zgolj slavljenje oziroma zaničevanje partizanov oziroma domobrancev.

Tudi kar se tiče boja proti sovražniku naroda današnja demokratična Evropska unija ne zaostaja mnogo za nekdanjim nemškim zgledom. Le da danes segregacija ne poteka v imenu rasne čistosti, temveč v imenu varnosti populacije. Vendar se v begunsko krizo na tem mestu ne bomo spuščali. Saj bo danes o tem dovolj govora na okrogli mizi v prostorih Slovenske akademije znanosti in umetnosti, kjer bo Norbert Hofer, kandidat za predsednika Avstrije, na ta slovesni dan boja proti totalitarizmu spregovoril tudi o načinih rešitve begunske problematike. Dogodek pripravlja Slovensko panevropsko gibanje v sodelovanju z Evropskim viteškim redom Svetega Jurija.