Na Primorskem se pred nemilostjo svoje stranke tresejo lokalni veljaki socialdemokratov, ki so zaradi svoje nestanovitne drže že davno zdrsnili v okrilje Popovičeve klientele. Tistega pravega šefa tam doli na terri rossi. Centrala stranke je tako izbrane pozvala na Levstikovo, k zagovoru pred izključitvijo, na katerem bodo ugotovili dejansko stanje. Da pri SD-ju dejansko nima več česa iskati, je včeraj čivknil Igor Vlačič, eden izmed deseterice, ki so ji šteti dnevi.

Med njimi je tudi Luka Juri, ki meni, da je stranka nehala prenašati notranjo kritiko. Da bi morala biti liberalna, a postaja totalitarna, takšna kot SDS! Stranka sicer molči, vendar je v njenem molku nekaj zgovornega. Po nenadnem padcu priljubljenosti na evropskih in državnozborskih volitvah je postalo jasno, da se mora prilagoditi novi dinamiki. Če naj še cepeta po političnem parketu in svojih čevljev ne prepusti popolnoma vsakem novodošleku na levici, seveda!

Centrali tako ni ostalo drugega, kot da odreže suho vejo, na kateri se zbirajo primorski fičfiriči, med njimi takšni, ki bi si zaslužili iz stranke leteti že pred leti. A kaj, ko tedaj še ni imela statutarnih pooblastil za kaj takega. Šele pod Lukšičevo komando so v statut vnesli določilo, da lahko iz stranke letiš, če se ne držiš njene politike, njene linije torej. Prej so te lahko vrgli le v primeru, če si se včlanil v drugo stranko ali nisi plačeval članarine.

Tako kot si poljuben delavec ne more privoščiti biti stavkokaz in za gospodarja iz ljubega miru delati tudi takrat, ko ga ostali bojkotirajo, tako si vsak jebiveter ne more privoščiti biti malce socialdemokrat in malce Popovičev lakaj.

Socialdemokrati torej s čistkami izvajajo konsolidacijo lastne stranke. Izguba tradicionalno rdeče Primorske poslancu Združene levice je bila grenka lekcija, iz katere je postalo jasno, da si sicer vsak želi močno lokalno prisotnost, a mora nad njo vzpostaviti tudi enotnost akcije. S podobnim problemom nadzora nad lokalno in svojo bazo se očitno soočajo tudi v koaliciji Združena levica, kjer najmočnejša stranka – Iniciativa za demokratični socializem - že skoraj povsem brez sramu izvaja politiko hegemonizacije političnega prostora na levici.

Ključ je preprost, na podlagi tega, da so dobili štiri poslance od šestih, sedaj preko poslanske skupine pogojujejo delitev sistemskega financiranja, do katerega so upravičene vse stranke, ki jih voli en odstotek vollivcev. Da je takšen razvoj značilno parlamentaren porečete? Tako je poreklo tudi dvajset članov IDS, ki so tik pred državnozborskimi volitvami izstopili iz Iniciative. Razlog? Preveč oportunizma, parlamentarizma, preveč gonje za sistemskim financiranjem, preveč povezovanja v koalicijo Združena levica in preveč odrinjanja tistih, ki odstopajo od pravoverne politične linije.

Izstopniki so prav tako tožili, da v stranki manjka demokracije in da se oporečnike obravnava res grdo. Dočim ne gre dvomiti, da nekateri svečeniki teorije, značilni za Iniciativo, znajo res grdo in arogantno odpraviti vsakogar, ki je prebral kakšno poglavje manj kot oni, do tega ni prišlo pri izstopu. Izstopili so namreč prav teoretiki, ki se jim menda ni dalo ubadati z operativnimi stvarmi in operativnim delovanjem strukture. Nekateri blizu notranjih krogov jih kritizirajo, češ, namesto malodušnega odstopa bi več energije investirali v notranje odnose in tako dosegli svoj prav.

Izstopniška ekipa sicer še vedno deluje znotraj Inštituta za delavske študije, teoretskega krila Iniciative, za katerega se lahko le upa, da bo premogel higieno za ostro razločiti se od svojega političnega krila in ne postati njegovo trobilo. Ni skrivnost, da se socialisti le stežka uprejo skušnjavi tega, da bi centralizirano nadzorovali popolnoma vsak družbeni podsistem, pa naj bodo to mediji, produkcija kulture ali teorije ali lastna strankarska baza.

Vendar pri centrali Iniciative ostaja zelo grenak priokus. Javna tajna je, da njeno jedro sestoji iz prijateljskega kroga, ki svoje odnose goji že deset let. V tega je praktično nemogoče priti, toliko bolj, če si ženskega spola. Vsej teoretski fascinaciji nad feminizmom navkljub je pot v vrh stranke povsem premočrtna – preko odnosa z že etabliranim moškim.

To zamejeno jedro posameznikov se je sedaj spustilo v posel hegemonizacije levice, kot so menda zapisali v svoji strategiji po evropskih volitvah. Pri tem so tarča vsi, tako koalicijski partnerji v Združeni levici, kot celotno levo polje kot 4. blok civilnodružbenih gibanj v koaliciji ZL. Tem nihče ne zaupa, saj se ne znajo organizirati, prav tako pa kažejo hude poteze iracionalnosti in spontanosti. Temu navkljub, stranke koalicije v njih vidijo predvsem potencialni rekrutni bazen in ga tako spreminjajo v svoje dvorišče.

Tako SD in ZL torej spravljata lastni hiši v red in medtem ko prva šele pometa z nevretenčarskimi liberalci, druga teh sploh še ni začela sprejemati. Z notranjo kritiko se medtem menda sploh ne sooča, vodstvo IDS izstopa svojih vidnejših teoretikov domnevno sploh ni naslovilo, ko pa so podobne kritike sedaj izbruhnile v rumenem tisku, njihovi piarovci še vedno čakajo, da vihar mine in s seboj odnese tudi ta prah, ki so ga dvignili popotresni sunki.

Svojo energijo so, ironično, raje investirali v discipliniranje svojega članstva in v hektično iskanje krta, ki v javnost daje hišne informacije. Pri tem pa jim ni bilo pod častjo zahtevati izdaje vira niti od uredništva rumenega časopisa, ki je zgodbo prvi natisnil. Kot se igrajo otroci, ki v peskovniku najdejo skrivnostno grudico. Na srečo se ta izkaže za mačjek in ne za eksplozivno telo, ki jih zakopano čaka na pravem bojnem polju, v katerega imajo šele stopiti.

Zahtevati vir od medija namreč ne bi padlo na pamet niti komunistični partiji, niti v tistih enopartijskih časih, ko so se stališča centrale kar sama zlatila.