Ob tretji obletnici ruske invazije v Ukrajino je Varnostni svet Združenih narodov sprejel resolucijo, s katero poziva k čimprejšnjemu premirju in je nevtralna glede opredeljevanja krivde za vojno. Resolucijo, ki so jo predlagale Združene države, je podprla tudi Rusija. To spravno dejanje Združenih držav sledi začetku pogajanj o vojni v Ukrajini v Rijadu, prestolnici Saudove Arabije, ki sta se jih udeležili delegaciji Rusije in Združenih držav pod vodstvom obeh zunanjih ministrov. Predstavniki Ukrajine in Evropske unije na pogajanja niso bili povabljeni. Ruski zunanji minister Sergej Lavrov je razložil, da se s stranmi, ki si konca vojne ne želijo, tako ali tako nima smisla pogovarjati. Pogoji za premirje, ki jih navajata ruska in ukrajinska vlada, sicer ostajajo pri obeh skladni s pogoji zmage, vendar je nova ameriška vlada pod vodstvom predsednika Donalda Trumpa zdaj ukrajinske cilje razglasila za nerealistične. Ukrajina se ne bo pridružila Natu in ne bo se vrnila na meje izpred leta 2014.

Poleg tega, da se o Ukrajini pogaja brez Ukrajine, je Trump Evropejce še dodatno razočaral, ko je ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega razglasil za neizvoljenega diktatorja, Majdan in zrušitev nekdanjega ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča pa za državni udar. Vojno je Ukrajina po Trumpovem mnenju sprovocirala sama. In tako je fašist ponovno megafon za prepričanja multipolarnih levičarjev, med evropskimi in ukrajinskimi politiki pa so dejanja ameriške vlade in besede ameriškega predsednika povzročili paniko. Počutijo se izdane. Pojavili so se klici po vojaški neodvisnosti od nezanesljivih Združenih držav, Evropska komisija pa je pohitela z zagotovili ukrajinski vladi, da prihajajo nove milijarde evrov za vojaško pomoč.

Evropski liberalni komentatorji si Trumpovo politiko do rusko-ukrajinske vojne razlagajo s Trumpovo ideološko solidarnostjo do ruskega predsednika Vladimirja Putina kot tovariša po avtoritarnosti, kakor da ima liberalni del ameriške politike kakršnekoli težave z zavezništvi z diktatorji in absolutnimi monarhi. Pojavilo se je tudi pričanje, da je bil Trump agent sovjetske tajne službe KGB. A bolj produktivno bi si bilo verjetno pogledati, kako se to sklada s splošno Trumpovo politiko in interesi, ki jih zastopa.

Trump je kmalu po nastopu drugega mandata začel trgovinsko vojno s carinami, predvsem proti Kitajski, Kanadi, Mehiki in Evropski uniji. Namen je zmanjšanje trgovinskega deficita s temi državami in spodbujanje domače proizvodnje. To bi pomenilo tudi nova delovna mesta in ohranitev starih. Da bodo res pripadla pravim Američanom, zagotavlja z deportacijami migrantov, performativno in potratno izvajanimi z vojaškimi letali. Domače gospodarstvo bo okrepil še s povečanjem obsega izkoriščanja naravnih dobrin na ameriškem ozemlju in vlaganjem v umetno inteligenco. Za varnost države pa zidu ob meji z Mehiko iz prejšnjega mandata zdaj želi dodati še izgradnjo sistema protiraketne obrambe po zgledu izraelskega, imenovanega železna kupola ali angleško Iron Dome.

Glavni donatorji Trumpovi volilni kampanji so bili tako predstavniki industrije, energetike in gradbeništva. Tudi sam Trump je nepremičninar. Daleč največ sredstev pa je Trumpovi kampanji doniral najbogatejši človek na svetu Elon Musk, kar pojasni njegove privilegije v Trumpovi vladi. Med donatorji Trumpove demokratske protikandidatke Kamale Harris po drugi strani najdemo več investicijskih skladov. Demokrati torej zastopajo finančni, Trumpovi republikanci pa industrijski, nepremičninski in tehnološki del ameriških kapitalistov.

Nezainteresiranost Trumpa za širjenje ameriških interesnih sfer v Ukrajino, medtem ko hkrati razglaša ekspanzionistične želje po Grenlandiji in Panami, je v tem kontekstu razumljiva. Ukrajina je za Združene države zanimiva predvsem vojaško. Dokler traja vojna, ima od tega korist orožarska industrija, sicer pa ima Ukrajina strateško lego na meji z glavnim sovražnikom Združenih držav – Rusijo. Ameriška vojaška prevlada pa je tisto, kar zagotavlja dolarju položaj dominantne svetovne valute. To je v interesu frakcije buržoazije, ki jo zastopa Demokratska stranka. Trump pa je dejal, da pravzaprav želi šibkejši dolar, s čimer bi popravljal trgovinski deficit in tako spodbudil reindustrializacijo.  

Trumpove ekonomske ideje so po eni strani v grobem skladne s fašističnimi ekonomskimi okvirji. Postavil se je na stran »produktivnega sektorja nacionalnega gospodarstva«, to je industrije, katere interese družno zastopajo lastniki in delavci, ter proti neproduktivnemu in nerealnemu finančnemu sektorju, v Združenih državah povezanemu z vojsko. Stremi k ekonomski avtarkiji. Za razliko od oportunističnega revizionista Mussolinija, ki je fantaziral o rimski antiki, je Trump ostal zvest futurizmu reškega Gabrieleja D’Annunzia in sklenil zavezništvo z bogatimi entuziasti za tehnologije prihodnosti z Elonom Muskom in Petrom Thielom na čelu. Institucij razredne kolaboracije Trump sicer ne postavlja, ker bi bilo to za Ameriko preveč »socialistično«. Lahko pa njegove ideje za megalomanske projekte, kot je omenjeni Iron Dome, razumemo kot za Republikansko stranko ideološko sprejemljivi način državne investicijske spodbude gospodarskega razvoja. Predvsem pa so Trumpove ideje skladne s tem, čigave interese zastopa. Morda so Trumpovi predlogi res farsični in slabo premišljeni glede na deklarirane cilje. Toda korist, ki jo predvidevajo, se sklada s koristjo frakcij ameriške buržoazije, ki jih zastopa Trump.

Tej frakciji Ukrajina ni zanimiva. V luči tega in trgovinskega tekmovanja s Kitajsko za novo ameriško vlado s tehnološkimi strici, ki nočejo biti v ozadju, večji interes predstavlja otok mikročipov – Tajvan. In medtem ko Trump odpoveduje podporo Ukrajini, je ameriško zunanje ministrstvo iz informacij o politiki do Tajvana na svoji spletni strani izbrisalo dikcijo, ki pojasnjuje, da Združene države ne podpirajo tajvanske neodvisnosti.