Veliki NATO
Ukrajinsko-ruski konflikt vse bolj spreminja mednarodno politično stanje in ustaljene meddržavne odnose. Na rusko invazijo se je odzvala tudi severna Evropa. Danes je finski parlament uradno potrdil pooblastilo finski vladi, da zaprosi za članstvo v Severnoatlantski pogodbeni organizaciji, krajše zvezi Nato. Fincem se pri namenu včlanitve v Nato pridružuje tudi švedska vlada, ki za to ne potrebuje potrditve parlamenta. Kljub podpori še posebej evropskih članic vojaške zveze je turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan le nekaj ur po finski in švedski napovedi o namenu vložitve prošnje za članstvo v Natu napovedal turško nasprotovanje razširitvi zavezništva. Vendar o tem kasneje. Najprej malo zgodovine.
Finska in Švedska sta poleg Avstrije in Švice znani po vojaški nevtralnosti v moderni dobi. Finska ni bila v vojni vse od propada njenega zavezništva s tretjim rajhom leta 1944. Skoraj osem desetletij je vzdrževala strogo vojaško nevtralnost, predvsem zato, da ne bi ohladila odnosov s svojo vzhodno sosedo Sovjetsko zvezo in kasneje Rusijo. Finska zahodna soseda Švedska pa je nazadnje izbrala stran v napoleonskih vojnah, ko se je bila po porazu proti Francozom prisiljena vključiti v njihovo zavezništvo proti Združenemu kraljestvu. Državi dojemata lastno nevtralnost vsaka po svoje, pri čemer Finska ohranja nekoliko negativen odnos do Rusije. Več pove Maja Garb s katedre za obramboslovje Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.
Finska in švedska nevtralnost nista absolutni. Obe državi sta članici Evropske unije in, kar je v luči trenutnih dogodkov še pomembneje, članici partnerstva za mir v okviru zveze Nato.
Razlogi obeh držav za željo po vstopu v zvezo Nato so dokaj jasni. Članstvo v EU državam ne zagotavlja nujne pomoči pri obrambi v primeru tujega napada, ki pa se je zaradi ruske agresije zdaj bojita obe. Vendar zaskrbljenost teh dveh skandinavskih držav zaradi ruske agresije ni popolnoma nov pojav. Že ob ruski aneksiji Krimskega polotoka leta 2014 sta državi, še posebej Švedska, okrepili vojaško pripravljenost.
Če je finska nagnjenost k spremembi statusa nevtralnosti posledica interesov nacionalne varnosti, gre na Švedskem bolj za vprašanje nacionalne identitete. Švedska socialdemokratska stranka, ki je bila večji del prejšnjega stoletja vladajoča in daleč največja stranka v švedskem parlamentu ter gonilo tradicionalne švedske avtonomistične identitete, je pred kratkim spremenila mnenje glede švedskega članstva v Natu. To spremembo kot generacijski prehod komentira Anders Lindberg, urednik notranjepolitične redakcije švedskega časopisa Aftonbladet.
Po sogovornikovem mnenju se je od ruske invazije na Ukrajino na Švedskem spremenil odnos do zveze Nato na družbeni ravni. Podpora članstvu naj bi bila visoka ne le med socialdemokrati, temveč tudi v švedskem parlamentu, riksdagu. Prav tako je švedsko razumevanje ruske nevarnosti pogojeno s finskim. Več razloži Lindberg.
Za razliko od baltskih držav in Poljske, ki so trenutne Natove članice na meji z Rusijo, imata Finska in Švedska vsaka svojo moderno vojsko z velikim vojaškim potencialom. Vsaka je močna na svojem področju, skupaj pa prispevata nezanemarljivo in vsestransko okrepitev Natu. Specifične značilnosti švedske in finske vojske komentira Lindberg.
Lindberg meni, da se zaradi vlaganja v dodatne vojaške kapacitete od ruskega napada na Krim leta 2014 sestava in velikost obeh vojsk v primeru članstva v Natu ne bosta spremenili. Za Švedsko in Finsko je obdobje, ko še ne bosta polni članici zavezništva, vsaj teoretično čas, ko bosta geopolitično bolj ogroženi. Le polno članstvo namreč zagotavlja jamstvo o pomoči napadeni članici, ki izhaja iz 5. člena Natove pogodbe. Te skrbi so članice Nata odpravile z zavezo, da bodo v času sprejemanja Finske in Švedske v zavezništvo zagotavljale pomoč ob morebitnem napadu.
Prav zaradi kakovosti finske in švedske vojske naj bi bil postopek vključitve v zavezništvo Nato hiter. Postopek sprejetja novih članic po oddaji prošnje za članstvo povzame Jelko Kacin, državni sekretar v kabinetu predsednika vlade in nekdanji slovenski veleposlanik pri zvezi Nato.
Napovedni hitri sprejem novih članic sedaj ogroža zgolj nasprotovanje turškega predsednika Erdoğana, ki je napovedal uporabo veta ob finskem in švedskem pristopu. Razlog za turško neodobravanje širitve zavezništva komentira Maja Garb.
Sogovornica izpostavi vidik ruskega odziva na širitev zavezništva Nato na njene meje. Preprečitev tega je bil tudi eden od uradnih razlogov za napad na Ukrajino. Sovjetska zveza je po drugi svetovni vojni dosegla finsko nevtralnost in jo utemeljila s kolaboracijo Finske z nacistično Nemčijo. S to nevtralnostjo pa se je Finska zaščitila pred sovjetskimi vdori. Ruska oblast je zaradi finskih teženj po vojaškem združevanju najverjetneje užaljena in zgrožena. Kot pravi sogovornica, je za Rusijo edini racionalni izhod iz te situacije mirovni sporazum z Ukrajino.
Trenutna situacija Finske in Švedske predstavlja zgolj vojaški vidik posledic ruske invazije na Ukrajino. Poleg vojaške ima ruska nevarnost tudi druge plati, kot so podnebna, energetska in begunska. Anders Lindberg tu izpostavlja vlogo Evropske unije, ki ima večji vpliv kot zveza Nato.
Očitno gre tu bolj za nujnost evropske gospodarske neodvisnosti kot za vojaško prevlado.
Dodaj komentar
Komentiraj