Letošnje poletje je ameriški esejist Ta-Nehasi Coates izdal novo zbirko tekstov z naslovom We Were Eight Years in Power, katere del je tudi že oktobra na spletu objavljen esej The First White President. V omenjenem eseju avtor z neverjetno lucidnostjo prikazuje odtenke vsakdanjega belega supremacizma v Združenih državah Amerike. Ena izmed glavnih poant, ki jih Coates ponavlja že vse od izvolitve Trumpa v Belo hišo, je, da celotno Trumpovo predsedovanje temelji na dejstvu, da je bel, torej ne-črn, kot njegov predhodnik. In če je bil Obama dokaz, da mora črn’c biti le dvakrat bolj priden, pa bo dosegel isto kot belec, se druga stran te izjave glasi, da je za belca dostikrat dovolj, da je bel. In ravno za to tezo sta Trump in njegova izvolitev kar najodličnejši primer. Dvomimo v kraj rojstva, dvomimo v izobrazbo, dvomimo v sposobnost, da sam napiše avtobiografijo, dvomimo v črnsko zdravstveno reformo, dvomimo v črnske podnebne dogovore in vse to - brez dvoma - na oblast pripelje nekoga, za kogar je dovolj, da je bel, v eseju razdeluje Coates, ki seveda obdela tudi rasizme liberalnejšega pola ameriške politike, tiste, ki je Obamo kot twice as good niggerja tudi ustoličila.

Čudovit primer tega je pred kratkim podana izjava Bernieja Sandersa, v kateri pravi, da je treba delati v dveh smereh: najprej se soočiti s Trumpovimi napadi na okolje, ženske, latinose, črnce in LGBT skupnost, prav tako ali še bolj pomembno pa je, da se osredotočimo na, citiram, “bread-and-butter issues that mean so much to ordinary Americans.” Slednji, tako imenovani navadni Američani so seveda belci, po možnosti volivci Trumpa, ki imajo probleme s preživetjem, dočim izjava predpostavlja, da so zgoraj omenjene manjšine le užaljene ter da se socialni mir najlažje ohranja tako, da smo do njih malenkost bolj uvidevni – preživijo očitno lahko že z našo prijaznostjo in dobrohotnostjo. Ter z dvakrat več dela.

Prav zaradi tovrstnih analiz rasizma, zakrinkanega v pokroviteljstva, samoumevnosti in evfemizme vseh sort, je soočanje z zadnjo migrantsko krizo v Evropi bistveno lažje, če spremljamo aktualne situacije v Združenih državah. Za razliko od Evrope ne-bele manjšine tam dejansko pridejo do besede, govorijo v svojem imenu ter s prstom kažejo na vse tiste, ki imajo črnega prijatelja, bele rešitelje in barvno slepe levičarje. Medtem ko smo v Evropi preokupirani s humanitarnim vprašanjem in dilemami, ali naj sicer neuporabne vojaške in policijske ladje v Sredozemlju pobirajo brodolomce, ki se v orehovih lupinah utapljajo na poti do njegovih severnih obal, je na drugi strani Atlantika diskurz bistveno bolj političen. 

Svoj čas je tudi stara celina držala malo višji tempo in eden lepših primerov tega je izdaja Časopisa za kritiko znanosti Neevropa zdaj! iz leta 2004, torej iz časa kolonizacije bivšega socialističnega Vzhoda s strani Evropske unije ter Bližnjega vzhoda s strani Združenih držav. Razprave, ki predlagajo izdajo evropskega državljanstva beguncem in s tem formiranje novega političnega prostora in subjekta, danes izpadejo bolj čudno kot debate o pobijanju teh istih ljudi. Kaj je razlog za tovrstno nazadovanje, ni povsem jasno, a izgleda, da tudi nova, post-blairovska levica v Evropi običajnega delavca še vedno vidi kot Sanders običajnega Američana – kot belca. Dolgo je minilo od časov, ko je večino manualnega dela v svetovni industriji opravil beli moški, ženske temnejše polti pa znotraj delavskega organiziranja in levega diskurza v Evropi nikoli niso nadomestile tega dominantnega simbolnega mesta. Verjetno zato, ker bi za svoje prepoznanje morale garati še dvakrat bolj.

Evropocentrizem in rasizem levice, ki ne zmore aktualizirati tretjega sveta, ki ni zmogla formirati “Južne unije” v času dolžniške krize, ki težko analizira odnose onkraj ekonomije, je prav tako eden izmed problemov. Manjšine se še vedno obravnava kot probleme, izjeme ali odklone, ki jih je treba zaščititi s kvotami - na primer zadnji predlog Levice o manjšinah iz bivše Jugoslavije -, pri čemer ob vseh teh deviacijah, kot so mlade, stari, ženske, LGBT, begunci, prekarke, revne, narodne manjšine, Belokranjci in tako naprej, redkokdaj pomislimo, kdo sploh postavlja normo in kako jo izzvati. Iz tega izvirajo popolnoma zgrešene politike inkluzivnosti, ki je dejansko bolj podobna homogenizaciji, pri kateri vsakomur s hibo povemo, da z dvakrat več dela postane polnopraven člen eksploatacijske verige – s čimer si zasluži svoje mesto v družbi.

Glavni vzvod v tem cementiranju na najnižji skupni imenovalec pa ima seveda plehek človekoljubni moralizem, kot smo mu priča zadnji teden v sklopu kampanje proti deportaciji Ahmada Šamija. Primer tako imenovane “uspešne integracije” želi v slovenskem prostoru vzpostaviti normo “dobrega begunca”, ki je vreden naše naklonjenosti in bivanja v podalpskem raju, pri čemer zagovorniki omenjene norme ne zamudijo priložnosti, da izločajo in javno opozarjajo na “slabe begunce”, ki za svoje preživetje kradejo ali švercajo, ki še ne znajo slovensko, katerih travme so prevelike, da bi bili sposobni še kdaj poskrbeti zase. 

Postavljanje norme za obstanek v Sloveniji na podlagi koristnosti, enakosti ter fantomske vključenosti v marginalno skupnost rogovskih aktivistov je nesmisel, ki ga po škodljivosti prekašajo samo še komentarji, napisani tej normi v bran: "Predsednik vlade (ali kdorkoli na oblasti ali pri koritu) ima pravno podlago za karkoli," je popametoval Crnković, zahvala, ki jo je Šamiju poslala Slapšak, opeva povrnjeno zaupanje v Cerarja “in še nekaj poslancev, ki so razkrili svoj človeški obraz ter si zaslužili ali povrnili del zaupanja državljanov, ki so jih izvolili.” V Večeru smo bili priča še pozivu k ostrejšemu postopanju zoper begunce-kriminalce; Kristina Božič se sprašuje, “kje je branjenje zakonov, ko pristojni ne ukrepajo, tudi ko so obveščeni o kriminaliteti posameznih prosilcev za azil?” Ta jagodni izbor je služil kot odlična podlaga za Gorenakove ostudne sodbe, ki si jih je privoščil na račun Šamijeve žene in hčera, ki do ureditve njegovega statusa v Sloveniji – ali na Hrvaškem – čakajo v Siriji.

Zdi se, kot da še nobena probegunska iniciativa ni imela toliko medijskega prostora, a bila ob tem tako prazna in nekoristna. Kampanja za Šamija je joker, ki ga je nekaj politikov čudovito unovčilo, je manifestacija Cerarjeve “humanitarnosti, ki mora imeti meje”, je false flag operacija, katere glavni akterji priznavajo, da sledijo navodilom z ministrstva, medtem ko slednje nadaljuje s kriminalizacijo, segregacijo in deprivacijo vseh ostalih beguncev. Slovenski primer “twice as good niggerja” bi nas moral skrbeti predvsem na točki, kjer se “levičarska” aktivistična pobuda v javnosti zavestno odpoveduje opozarjanju na dolžnost Republike Slovenije, da se prošnje beguncev iz koridorja obravnavajo v tej državi. Namesto boja proti brutalnosti azilne zakonodaje in prakse v Sloveniji se apelira na sočutje represivnega aparata. Namesto političnega naslavljanja sistemskih problemov vzpostavlja popolnoma konzervativni diskurz, kjer se zavoljo reševanja dotičnega primera posluži logike resničnostnih šovov, v katerih si posameznik zavoljo izkazanih talentov zasluži napredovanje, ostali pa pač izpadejo.

Le kaj je sploh boljša ponazoritev kompleksa belega rešitelja kot vzpostavitev žirije, ki namesto Ministrstva za notranje zadeve razsoja v preliminarnih bojih, hkrati pa Slovencem na pladnju servira razgaljenega človeka v vsej njegovi stiski, o katerem sedaj tribune odločajo, ali ga bodo odpravile s palcem gor ali s palcem dol, in ki si s tem izživljanjem podaljšujejo utvaro, da ima v državi oblast ljudstvo. Avdicija za dobre sosede, zakrinkana v kampanjo solidarnosti, se je v teh desetih dneh izkazala za najbolj nizkotno epizodo od začetka begunske krize. 



Namesto odpovedi: Center za tujce v Postojni je v ponedeljek brez medijske pozornosti zapustil Izat, ki je svojo prvo prošnjo za azil v Sloveniji vložil leta 2011, kasneje pa je zaradi počasnosti postopka odšel v Nemčijo in na Švedsko, s čimer si je v neskončnem ping-pongu med evropskimi državami, ki vestno upoštevajo dublinske direktive, zapečatil usodo in uničil zdravje. Polovico svojega življenja je preživel v evropskih državah kot nedokumentiran migrant, zdaj se po svoji želji vrača v Afganistan. Je odličen primer delovanja azilne zakonodaje - njen edini cilj pa je perpetuirati negotovost. In tega noben primer dobre integracije ne bo spremenil. Da se beguncem za upoštevanje pravice do azila ni treba dokazovati, meni Arne.