V zadnji Sobotni prilogi smo lahko po petih letih ponovno brali intervju s predsednikom upravnega odbora BTC Jožetom Mermalom, ki ga je opravil Nejc Gole. Gre za nekonfliktne intervjuje z vprašanji, kot sta na primer »Pomembnost prometne infrastrukture se je pokazala tudi ob lanskih poplavah. BTC je takoj po ujmi Ljubnemu ob Savinji doniral 200 tisoč evrov. Kako eno leto po poplavah ocenjujete delo države?« in »Ali ima država Slovenija tako vizijo razvoja kot BTC?«. Še zdaleč ni to edini slab in nekritičen intervju, ki jih s sogovorci iz slovenske družbene elite objavi Delo. Je pa tokratni intervju v svoji sproščenosti zanimiv predvsem kot prizma v mentaliteto enega najvplivnejših oblikovalcev podobe Ljubljane v zadnjih tridesetih letih. Obenem omogoča tudi vpogled v način razmišljanja drugih podjetnikov istega kova, ki so v zadnjih letih sami sebe prepoznali kot osebe, ki bodo uredile tisto, česar država ne more ali noče.

Dolgoletni direktor BTC-ja ni bil samo glavni igralec pri oblikovanju tega, kar je danes BTC z nedavnimi novimi avtocestnimi priključki in najvišjo stavbo v državi vred. Je tudi eden najvidnejših podpornikov župana Zorana Jankovića. Ta na zadnjih volitvah uradno ni kandidiral kot kandidat liste, ki nosi njegovo ime, ampak kot neodvisni kandidat, ki ga je predlagal Jože Mermal s skupino volivcev.

Mermal je pred nekaj leti po 26 letih vodenja BTC-ja presedlal na manj izpostavljeno vlogo neizvršnega direkorja. Takrat je družba prevzela anglosaški enotirni sistem vodenja, kjer imajo nadzorniki vlogo, ki je precej bolj neposredna kot pri nas klasični dvotirni sistem uprave in nadzornega sveta. Čeprav je Mermal gotovo poslovno gledano sposoben menedžer, je bilo za te položaje vseeno več kot pomembno, da je posredno tudi največji lastnik družbe. Približno 95 odstotkov BTC-ja imata namreč v lasti družbi Ajdacom in Invest point. Delničarji prve vključujejo zdajšnje in nekdanje zaposlene, Invest point pa je v lasti ožjega vodstva podjetja. V obeh družbah je največji lastnik Mermal.

Jože Mermal je bil seveda precej bolj razvpito ime v začetku dvatisočih kot danes. Leta 2001 je z ožjo ekipo na vrhu BTC-ja izvedel prvi menedžerski prevzem v Sloveniji in s tem postavil zgled kasnejšim tajkunom, ki pa so bili pri teh finančnih manevrih večinoma neprimerno manj uspešni. Prevzem je testiral tudi takratne pravne norme. BTC je namreč izdal obveznice v višini 40 milijonov evrov, s katerimi naj bi financiral nove investicije. Nekaj mesecev kasneje pa je družba zbran denar raje porabila za nakup več kot dveh tretjin svojih lastnih delnic. Dejanski lastniki so tako postali tisti, ki so imeli v lasti delnice, ki so bile še v obtoku, to pa sta bili že prej omenjeni družbi Ajdacom in Invest Point. Kot uradni razlog za to spremembo strategije je bila navedena nevarnost velike škode za podjetje, ker naj bi tuje podjetje načrtovalo prevzem BTC-ja. Da je to nekoliko nenavadno, ni ušlo takratnemu predsedniku nadzornega sveta Ivanu Neradu, ki je Mermala obtožil zavajanja in kaznivega ravnanja. Podobno sta mislila tudi policija in državno tožilstvo. A ko je sodišče preiskavo leta 2007 ustavilo, je tožilstvo zamudilo tridnevni rok za pritožbo in primer je bil zaključen. Novi predsednik nadzornega sveta je medtem postal Edvard Oven, takrat že nekdanji podpredsednik vladajoče stranke LDS in ustanovitelj njenega Kluba podjetnikov. Kot poslovnež je še danes eden od deležnikov Ajdcoma, v vmesnem času pa je bil najbolj znan kot direktor Republiškega stanovanjskega sklada. A to so bila slovenska devetdeseta in zgodnja dvatisoča. Kot tudi to, da je obveznice izdala in vanje tudi vložila takrat še kako državna Nova ljubljanska banka. V času, ko so se politiki prej pohvalili s svojimi zvezami v politiki gospodarstvu, kot pa jih skrivali, je bila ta zveza med enim najbolj uspešnih podjetij in stranko LDS povsem pričakovana. To je bila zlata doba kolegov, ki so pač znali vse zrihtat’, če je bila to politika ali pa biznis.

Danes je zgodba o prevzemu BTC-ja seveda že daljna zgodovina. Kar Mermala očitno najbolj teži danes, je globalno segrevanje, ki mu z nekaj zamika sledi lokalno segrevanje na območju BTC-ja. Prva polovica intervjuja, ki so ga v Sobotni prilogi naslovili z Mermalovim citatom »Za zeleni prehod bo potrebna prisila, ozaveščanje ne bo dovolj«, je posvečena zelenemu prehodu in vlogi, ki jo v tem občem naporu igra BTC. Izvemo recimo, da uprava ob pomoči evropskih urbanistov in projektantov zeleno snuje identiteto »našega« mesta, to je BTC-ja, saj to je mesto v mestu. To drugo mesto je seveda najlepše mesto na svetu. Izvemo tudi, da je lani BTC zasadil 500 dreves, ki jih je sedaj že dva tisoč. Pa da je na BTC-jevih zgradbah pet sončnih elektrarn in da bo v novi stanovanjski soseski s 300 stanovanji, ki jo načrtujejo poleg Ikee, tudi 12 tisoč kvadratnih metrov velik park. Ob tem Marmal ne pozabi povedati, da je zemljišče stalo 330 evrov na kvadratni meter in da noben investitor v stanovanja ne razmišlja o tem, da bi zraven dal tako ogromen park.

Glede na to, da je bil BTC zaradi betona in velikih parkirišč že večkrat – najbolj podrobno v študiji neprofitnega urbanističnega zavoda Prostorož – identificiran kot najbolj izrazit toplotni otok v Ljubljani, so drevesa gotovo vsaj majhna korekcija sicer največjega posega v mestno mikroklimo. Problem, ki ga ta tolikokrat omenjena drevesa rešujejo, je posledica tega, da je BTC pod vodstvom Mermala spremenil industrijske hale v tretjerazredne štacune.

Ker se tiče vloge dreves v zelenem prehodu, pa za primerjavo 500 novim drevesom v BTC-ju velja postaviti nekaj več kot 600 tisoč sadik letno, ki jih financira država za namen pogozdovanja. Za območje, ki ga bo BTC namenil parku in je dejansko veliko za manj kot dve nogometni igrišči, Zavod za gozdove priporoča v povprečju okoli 3000 drevesnih sadik. O rešitvah na državni ravni Mermal na vprašanje, kaj je ta prisila, ki bo po njegovem potrebna za zeleni prehod, poda zgolj en primer, in sicer dražje emisijske kupone.  

Toda kar je resnično zanimivo v intervjuju, je to, da je Mermal, kljub votlosti idej, iskreno predan viziji zelenega BTC-ja. Očitno je, da gre za projekte, ki so mu pomembni in v katerih vidi veliko vrednost. Ne le za BTC, temveč za celotno globalno segrevanje. To vizijo za BTC po besedah Mermala podpira tudi njegov kolega Ivo Boscarol. Ta bo gradil stanovanjsko sosesko na območju nekdanjih obratov Žita in postavil zeleno streho na nekdanji Kolosej, zdaj Odisejo. Oba projekta sta, tako se zdi iz opisa, primarno humanitarnega značaja, saj kot vsi vemo, v Ljubljani močno primanjkuje stanovanj.

Seveda bi lahko poskusili trditi tudi, da je Jože Mermal preprosto ciničen in prebrisan poslovnež, ki razume, da bo takšen načrt ozelenitve izboljšal imidž BTC-ja. Čeprav je to nekaj, na kar v BTC-ju gotovo računajo, je povsem res tudi to, na kar Mermal namigne v enem od odgovorov. Tega mu ne bi bilo treba početi. Tako kot glavnemu odločevalcu BTC-ja kot njemu osebno. Položaj BTC-ja kot dobičkonosnega upravljavca z največjim trgovskim središčem v državi ni odvisen od tega, ali BTC izgleda lepo ali kako vroče je tam. Dokaz za to je zadnjih trideset let. Namesto tega se iz celotnega intervjuja kaže profil zelo vplivnega človeka, ki, kot bi rekli v oddaji Leteči pilot, »believes his own bullshit«.

Mermal v svojem pogledu na klimatsko krizo in njeno reševanje še zdaleč ni sam. Slišali ga bomo na številnih mednarodnih konferencah, kjer se dobiva elita, bodisi državna ali globalna. Boj proti podnebnim spremembam po poti individualne pobude in poslovnega izziva je postala neuradna ideologija globalnih neoliberalnih elit. To ima samo po sebi precej slabe obete za spopadanje s klimatsko krizo, saj seveda puščajo družbeni in ekonomski sistem, ki jih je pripeljal do prekomernega izkoriščanja virov, nedotaknjen. A prav tako so pomembne implikacije za našo neposredno okolico.

Posledica vedno večje koncentracije kapitala in siceršnji vsesplošni umik države iz aktivne vloge pri usmerjanju tega kapitala je, da naš prostor vse bolj oblikuje izjemno bogata peščica. Ta peščica pa je vse bolj oddaljena od preostanka družbe, tako fizično kot mentalno. Njen položaj ne omogoča le osvoboditve od posledic lastnih dejanj, ampak v eliti povzroča vse večjo dezorientacijo in paranojo.

Najmočnejša je skrb posameznikov, da njihovega uspeha niso prinesle sreča ali veze, ampak njihova lastna genialnost in daljnovidnost. Da jih torej ostali ne vidimo kot bogatune, temveč vizionarje, ki so za zraven sicer še premožni, a bolj zaradi tega, ker nekdo pač mora biti lastnik vseh dobrih stvari, ki so jih ustvarili, kot pa ker bi si dejansko želeli premoženja. Nabor drugih skrbi, ki jih lahko opazimo med tistimi, ki so že tisočkrat zadovoljili svoje potrebe po stanovanju, prevozu in podobnem, je pisan, a izstopajo klimatske spremembe. Vsaj deloma zato, ker čeprav se je z denarjem mogoče številnim posledicam višjih temperatur izogniti, vremena denar ne more kupiti.

V času, ko družbeni sistem kljub neštevnim neuspehom kaže svojo robustno odpornost, smo se znašli v situaciji, ko nam prostore; tako fizične kot tudi mentalne; oblikujejo terapije tistih, ki imajo vsega preveč. Le oni si lahko to privoščijo. Le oni imajo denar in vpliv, da reprezentativno spremenijo prostor, sploh v mestih, kot je Ljubljana. Vse ostalo je gverila.

To, kar razlaga Jože Mermal o BTC-ju, je le ilustracija tega. BTC bi lahko ogrozil nov progresivni urbanistični načrt Ljubljane, ki bi preprečil gomazenje te grozljive arhitekture. A ta nevarnost je več kot učinkovito naslovljena, dokler v magistratu sedi župan, čigar kandidaturo je vložil sam Mermal. Tako lahko vzhodno krilo Ljubljane služi kot Mermalovo platno za terapevtski urbanistični krožek, kjer lahko na varnem izživlja svoje neorazsvetljenske ideje. To seveda ni edini del mesta, kjer so bogati poslovneži, ki jim je za nekaj več, spremenili celotne mestne krajine in pri tem na strani ustvarili še nekaj zase. Mermal je bil spet le prvi in najbolj spreten.