Mednarodno kazensko sodišče, bolje poznano pod angleškim nazivom International Criminal Court, krajše ICC, je bilo ustanovljeno leta 2002 na podlagi štiri leta starejšega Rimskega statuta. Uradna naloga sodišča s sedežem v nizozemskem Haagu je preiskovanje in sojenje v primeru hujših zločinov proti človeštvu, genocidov in vojnih zločinov. Vendar pa jurisdikcija tega sodišča ni globalna. S pomočjo že omenjenega Rimskega statuta lahko 192 članic Združenih narodov razdelimo v štiri kategorije. In sicer na tiste, ki so ga podpisale in ratificirale, tiste, ki so ga le podpisale, tiste, ki ga sploh niso podpisale, in tiste, ki so umaknile svoj prvotni podpis. Posebej zanimiva je zadnja skupina, saj vključuje zaenkrat le Sudan, Združene države Amerike in Izrael, zna se pa zgoditi, da bo v kratkem seznam nekoliko daljši.

Nedavno so tri afriške države, Burundi, Gambija in Republika Južna Afrika, formalno obvestile Združene narode o svoji nameri po izstopu iz ICC-ja. Podobne odločitve sta sicer že izglasovala parlamenta Kenije leta 2013 in Namibije leta 2015, a nikoli nista uradno pritisnili gumba za izstop. Glavni očitek iz afriških držav, ki leti na ICC, je, da so imperialistično orodje Zahoda, namenjeno izključno pregonu afriških voditeljev, ali ‘International Caucasian Court’, kot se je nedavno s kratico poigral eden od ministrov gambijske vlade, kar bi lahko prevedli kot Mednarodno belsko sodišče. Poglejmo statistiko.

Številke ne lažejo. ICC ima 124 članic, od tega je 34 afriških. V štirinajstih letih obratovanja je tožilstvo pripravilo 36 obtožnic, vse proti Afričanom. Mit potrjen. Ali pa vendarle ne. Da bi razumeli te številke, moramo sprva razumeti, kako sploh ICC deluje. Večino denarnih sredstev za obratovanje sodišče pričakovano dobi od držav EU-ja, svoje dodajo še Japonska, Avstralija, Kanada in Nova Zelandija, prispevki ostalih pa zaostajajo.

ICC lahko začne preiskave v treh primerih. Prvič: Če je zločina obtožen državljan ene od držav članic. Drugič: Če je bil zločin storjen na ozemlju ene od članic. Ali pa tretjič: Če ga k preiskavi pozove Varnostni svet Združenih narodov. Slednji primer je posebej absurden, ko ugotovimo, da kar tri od petih stalnih članic Varnostnega sveta - ZDA, Rusija in Kitajska - sploh niso članice ICC-ja. To dejstvo jih ni ustavilo, da ne bi dvakrat uporabili tega orodja in omogočili nalog za aretacijo predsednika Sudana Omarja al Baširja in nekdanjega libijskega predsednika Muamerja Gadafija, čigar državi nista članici sodišča. Ravno tako pomembna za razumevanje aktualnega stanja je moč veta Varnostnega sveta na vsako preiskavo, kar velesilam omogoča krojenje sodstva in sveta po svoji meri.

V tem kontekstu postane odgovor na vprašanje, zakaj ICC ne preganja evropskih premierjev ali ameriškega predsednika, popolnoma jasen. Pa vendarle, kaj je z ostalimi zločini, ki niso bili storjeni na afriških tleh? Tožilka Fatou Bensouda, ironično nekdanja svetovalka gambijskega vladarja, je v zadnjih letih poskušala izboljšati legitimnost sodišča na tem področju. Nedavno je ICC odprl svojo prvo uradno preiskavo izven Afrike, in sicer v Gruziji, o zločinih, storjenih med vojno leta 2008. Preliminarne preiskave potekajo tudi v Afganistanu, Kolumbiji, Iraku, Palestini in Ukrajini. Šele rezultati teh preiskav bodo povečali legitimnost ali pa le utrdili ICC-jevo realno nemoč.

Zakaj torej je 34 afriških držav sploh prostovoljno pristopilo k Rimskem statutu? Razlog lahko verjetno najdemo v sporazumu iz leta 2000 med EU in 78-imi afriškimi, karibskimi in pacifiškimi državami. Cotonoujski sporazum, poimenovan po največjem beninskem mestu, kjer je bil podpisan, zagotavlja revnejšim državam pomoč pri razvoju in vključevanju v svetovno gospodarstvo, v zameno pa od njih zahteva sodelovanje v mednarodnem kazenskem pravu. Za razliko od večine 78-ih držav podpisnic je članstvo v ICC-ju v Aziji bolj izjema kot pravilo.

V redu, afriške države so torej žrtve Zahoda in njegovega postkolonialnega vpletanja v interne zadeve. Ne ravno. Uganda, Demokratična republika Kongo, Srednjeafriška republika in Mali so države, ki so same pozvale ICC k procesiranju zločinov, storjenih na njihovem ozemlju. Podobnega izvora so preiskave povolilnega nasilja v Keniji in zločinov v Slonokoščeni obali. Edini izjemi sta že omenjeni Libija in Sudan.

Kje je torej res problem in razlog za zadnje izstope? Poglejmo sprva Burundi in Gambijo. V tem primeru gre za avtoritarni diktaturi, ki sta se željni izogniti roki zakona. Še tretja izvolitev burundijskega predsednika Pierra Nkurunzize na lanskoletnih volitvah je državo pahnila na rob državljanske vojne. Domnevni zločini državnih in paradržavnih enot so pritegnili pozornost tožilstva ICC-ja, ki je napovedalo odprtje preiskave. Nkurunzizov kolega na zahodu celine medtem koraka že proti petemu mandatu, njegova vladavina pa je prav tako zaznamovana s številnimi obtožbami o kršenju osnovnih človekovih pravic.

Republika Južna Afrika oziroma bolj natančno njen predsednik Jacob Zuma nista predmet obtožb ali preiskav ICC-ja. Republika Južna Afrika je bila še pred desetletjem ena od večjih podpornic ustanovitve sodišča. Danes temu več ni tako. ICC sam nima moči za aretacijo obtožencev, zato se mora zanašati na svoje članice. Kot taka je bila Republika Južna Afrika dolžna pridržati in izročiti sudanskega predsednika Omarja al Baširja sodišču, ko se je potepal po jugu celine, a tega ni storila. Predhodni in posledični pritisk na državnike je dosegel kontraefekt oddaljevanja od mednarodnih zavez. Ni pa treba podcenjevati želje predsednika Zume po preusmeritvi pozornosti državljanov od njegovih številnih korpucijskih afer.

Večina argumentov zagovornikov izstopa iz ICC-ja drži vodo. Dejstvo ostaja, da je ICC del ogrodja za vzdrževanje globalne strukture razmerij, ki jo upravljajo velesile, Afrika pa je obsojena na periferijo. Mednarodno kazensko sodišče je zelo zelo daleč od ideala, a ostaja dejstvo, da je že večkrat posredovalo v primerih, kjer bi bile lokalne afriške oblasti neuspešne. Nedavni primer uspešne obsodbe nekdanjega čadskega diktatorja Hissena Habreja na posebnem sodišču Afriške unije v Senegalu ponuja alternativo, a gre za majhne korake, saj bo vzpostavitev takšnih sodišč vedno pod vplivom partikularnih interesov močnejših držav članic. V bistvu tako nekako kot pri ICC-ju.