8. oktobra bo na Ptuju potekal 14. kongres Socialnih demokratov, na katerem bo kot edina kandidatka za predsednico stranke ponovno izbrana Tanja Fajon. V preteklem tednu so namreč iz stranke sporočili, da se v tekmo za predsedniško mesto ne bo podal vodja poslanske skupine SD Jani Prednik, ki je sedanjo zunanjo ministrico izzval že pred dvema letoma. Prednikovo abstinenco od kandidature je nekdanji predsednik stranke Igor Lukšič pospremil kot zdravorazumsko odločitev, saj bi bila njegova kandidatura lahko razumljena kot znak nasprotovanja strankarskemu udejstvovanju v novi vladi.

A nezadovoljstvo se je kot zgodnjejesenska ljubljanska megla iz globin socialdemokratov vilo že med pomladno predvolilno kampanjo. Prednikova morebitna izvolitev na čelo stranke ne bi bila nič drugega kot jasen izraz želja po spremembah, ki smo jih od Socialnih demokratov vajeni že desetletje, natančneje od leta 2012, ko se je Borut Pahor z Levstikove preselil v predsedniško palačo. Poleg tega bi bil vpliv menjave vodstva na vladno koalicijo ali na vlogo stranke v koaliciji precej neznaten, saj je je obstoj stranke eksistencialno pogojen s sodelovanjem v vladi, ki bi se nedvomno nadaljevalo tudi, če bi se Tanja Fajon umaknila iz predsedniškega naslonjača, saj veliko bolj uživa na ministrskem položaju.

Odločitev Janija Prednika, da na strankarskem kongresu ne bo kandidiral, ima drugačne temelje. V SD-ju se že leta trudijo, da bi premostili identitetno krizo, ki njihove vrste bremeni že vsaj od Pahorjevega odhoda, če ne že od osamosvojitve. Srž njihove identitetne krize je neprestana nuja po sanaciji diskrepance med politično ideologijo – socialno demokracijo – in preteklimi dejanji strankarskih funkcionarjev, ki so v tridesetih letih sprejemali odločitve, diametralno nasprotne temu, kar naj bi socialna demokracija bila. Samooklicani Socialni demokrati niso brzdali kapitalističnega trga, da bi lahko reformirali socialne politike v korist delavskega razreda, temveč so od osamosvojitve razvili le svoj operacijski modus, ki ga lahko zvedemo na spretnost kadrovanja, mreženja v dobičkonosnih gospodarskih panogah in reprodukcijo fraze o močni levosredinski stranki. 

S Pahorjevim odhodom v predsedniško palačo se je potreba po skrivanju neskladja med teorijo in prakso še povečala, saj pred rdečo zaveso tiskovnih konferenc ni več stal lep, instagramabilen obraz. Pahorja je sprva zamenjal nekdo, ki je na Fakulteti za družbene vede razpolagal z vprašljivimi ezoteričnimi metodami, nato je vodenje prevzel nedejaven in neprodoren Dejan Židan. Stranka je globoko v brezupu tičala, vse dokler socialdemokratskega krmila po Židanovem odstopu kot vršilka dolžnosti ni prevzela Tanja Fajon. Spomladi leta 2020 so javnomnenjske ankete stranki namenile nekaj deset odstotkov podpore in status najmočnejše članice Koalicije ustavnega loka, kar je v strankarske vrste vlilo val naivnega optimizma.

Medijski veter, ki je Tanjo Fajon vkoval v čevlje prve ženske na čelu katerekoli tradicionalne politične stranke v Sloveniji in morebitne predsednice vlade, ni trajal dolgo. Prekinitev stagnacije je bila seveda iluzija, operacijski modus Socialnih demokratov je vendar premočan in preveč viden, da bi ga lahko v iskanju politične podpore zakrila silhueta sodobne socialdemokratke, politično usposobljene v Bruslju. Že pred aprilskimi volitvami se je izkazalo, da je Tanja Fajon retorično dolgočasna in brez karizme, potrebne za to, da ji kot prvi ženski predsednici stranke uspe premostiti strankarsko identitetno krizo. Na predvolilnih soočenjih ni bila sposobna izstopiti iz ustaljenih okvirov strankarske megle ali se vsebinsko dokopati do bistva tega, kar naj bi zastopala – socialne demokracije. Še največ pozornosti je bila namreč deležna ob valu seksizma, ki se je nanjo vsul zaradi rdečih čevljev s peto.

Zakaj v stranki SD potemtakem še zmeraj vztrajajo s Tanjo Fajon na čelu? Ker je najboljše in praktično edino, kar lahko stranka trenutno ponudi. Kljub temu da je vsebinsko votla in formalno medla, lahko volilnemu telesu ponudi spektakelsko podobo socialdemokratke, ki v liberalno-feministični drži govori o ženski energiji, zelenem prehodu in pravični prihodnosti Evrope. Ker se je stranki pridružila šele pred dobrim desetletjem in je večino časa delovala zunaj slovenske politike, v Evropskem parlamentu, lahko najučinkoviteje med vsemi etabliranimi člani in članicami stranke prodaja svojo neobremenjenost s strankarsko privatizersko in aferaško preteklostjo, za katero se v javnih nastopih tudi sama vztrajno opravičuje.

Tanja Fajon želi biti slovenska Jacinda Ardern ali Sanna Marin, a je primorana brez prestanka brzdati protidelavsko in protizeleno delovanje svoje stranke, ki v lastnem imenu nosi besedo socialni. Socialni naravnanosti Socialnih demokratov je trenutno torej moč verjeti le ob pomoči podobe, navdihnjene s tujimi socialdemokratskimi voditeljicami iz Skandinavije ali z Nove Zelandije, ki jih Fajon navaja kot zgled socialne demokracije. Za Socialne demokrate je Tanja Fajon zato edini izhod v sili – edina možnost stranke, da bi ta, če že nima lastne vsebinske agende, uvozila tujo podobo uspešne socialdemokratske stranke in se tako predstavila kot legitimna.