Vélika stara stranka republike na razpotju

Aktualno-politična novica
31. 5. 2016 - 16.00

Ameriške strankarske volitve se počasi bližajo koncu. In čeprav se prava bitka za Belo hišo šele začenja, je najbolj zanimiv del volilnega leta verjetno že za nami. Če ne pride do kakšnega izrednega dogodka, ameriške volivce čakajo predvsem meseci političnega pozicijskega bojevanja. Vsaj del volilne sezone pa bo politična elita posvetila prebavljanju pretresa, ki se je v obeh strankah zgodil med strankarskimi volitvami. V obeh taborih se je razkril globok prepad med volilno bazo in strankarsko elito. Pri demokratih je Hillary Clinton uspela premagati revolt z leve, stranko pa skupaj drži predvsem priljubljeni predsednik Obama.

Na drugi strani strankarske razmejitve je poraz establišmenta popoln. V zadnjem tednu so se raztopili še zadnji ostanki gibanja »never Trump«, ki je še pred mesecem dni mrzlično zbiralo denar in delegate, s katerimi bi newyorškega milijarderja ustavili vsaj na strankini konvenciji, kjer tudi uradno imenujejo kandidata.

Republikanska stranka se je presenetljivo hitro konsolidirala okoli Trumpa, ki je velik del svoje popularnosti izgradil na napadih in žaljenju strankine elite.  Prvi razlog za to je, da so interne ankete stranke kmalu po izpadu zadnjih konkurentov začele kazati, da je velika večina republikanskih volivcev začela podpirati Trumpa. To je močno prestrašilo kongresnike, ki bodo jeseni iskali glasove teh volivcev. Splošne raziskave javnega mnenja so na drugi strani pokazale tudi, da Trump vendarle ni povsem brez možnosti v boju s Hillary Clinton.

Washington je mesto velikih ambicij in majhne samozavesti. Za republikance so vsi vektorji političnega instinkta odločno pokazali na Trumpa. V zadnjih dveh tednih je bilo boleče ali zabavno, odvisno od političnega prepričanja, opazovati vidne republikance, kako podpirajo Trumpa, katerega izjave so prejšnji mesec razglašali za nesprejemljive z njihovimi vrednotami. Eden izmed takšnih novih podpornikov je teksaški guverner Rick Perry, ki je pred tem Trumpa označil za rakasto tkivo stranke. Vodja republikancev v predstavniškem taboru Paul Rayan je povedal, da mu je Donald všeč, vendar še ni prišel do točke, ko ga bi začel podpirati.

Za to strankarsko elito so bile strankarske volitve neprijeten šok. Nekateri tudi pred mediji ne morejo skrivati presenečenja nad prepadom, ki se je pokazal med njimi in bogatimi donatorji na eni strani ter volilno bazo na drugi strani. To ne bi smelo biti tako presenetljivo. Povprečen Washingtonski politik porabi več kot polovico časa za zbiranje političnih donacij. Okoli štiri ure na dan gre zgolj za telefonske klice, pri čemer so upokojeni kongresniki sami priznali, da ne kličejo ljudi, ki jim ne morejo dati vsaj tisoč dolarjev. Njihov socialni svet sestavijo ljudje, katerih interesi se ne prekrivajo z interesi običajnih volivcev.

Zaradi tega si je večina republikancev napačno razlagala pojav čajankarjev. V zadnjih šestih letih je to gibanje napolnilo  klopi zveznega in državnih kongresov s skrajno napadalnimi poslanci. Odziv etabliranih politikov, ki so se zbali za svoje položaje, je bil premik v desno. V čajankarjih so videli poziv baze, naj stranka vztraja na ideološki čistosti. Premik je blagoslovil tudi donatorski in lobistični razred, ki so mu ustrezale radikalno neoliberalistične ekonomske politike. Spregledali pa so vztajniški vzgib čajankarjev, ki jih je motiviral protest proti spreminjajočim se družbenim normam in prikrit rasizem.

To pa ni ušlo Donaldu Trumpu, ki je na politično sceno vstopil z obtožbami, da Obama ni bil rojen v Združenih državah, zaradi česar naj ne bi bil legitimen predsednik. Namesto da bi takšne špekulacije zavrnili, so republikanski politiki silo teh pogosto rasističnih čustev poskušali usmeriti v svoja jadra. Trump je na drugi strani uspel zaznati ideološko praznino, ki je zevala za medijsko fasado, ki so jo vedno bolj tvorila zgolj nepopustljiva nasprotovanja Obami.

Republikansko stranko je zadnja tri desetletja združevala ideologija, ki jo je začrtalo predsednikovanje Ronalda Reagana. Ta je združevala neoliberalno ekonomijo in konzervativna družbena načela, ki so temeljila na prepričanju o socialnem darvinizmu. Za republikance je Reagan postal podobna figura, kot je bil v Weimarski Nemčiji Bismarck: „Maksima delovanja je, kaj bi Reagan storil na tvojem mestu.” S centralno figuro Reagana je bilo možno prikriti vedno večja razhajanja v stranki. Vsi so namreč lahko imeli svojo idealizirano podobo perfektnega republikanca, ne da bi to odprlo ideološko debato. Trump je svoj poklon Reaganu naredil tako, da je uporabil  verzijo njegovega slogana. Stran od oči javnosti ga je avtorsko zaščitil že leto, preden je napovedal kandidaturo.

Trumpova naklonjenost Reaganu pa je zgolj retorična. To je tudi točka, kjer najbolj jezi strankarsko elito. Reagan je uspel združiti iz protestantske vere izhajajoča konservativna družbena načela srednjega in delavskega razreda z neoliberalno ekonomsko politiko, ki je ustrezala bogatim. V zunanji politiki je povezal patriotizem z agresivnim nastopom na mednarodnem prizorišču. Njegovim manj spretnim naslednikom sta pri ohranjanju te koalicije pomagala konec hladne vojne in šok enajstega septembra.

V zadnjem desetletju pa nekoč dominantna politična sila ni uspela preprečiti spremembe, kakršni sta Obamova zdravstvena reforma in legalizacija istospolnih porok. Nezadovoljstvo je uspel izkoristiti Trump z za prepričane konzervativce heretično politiko. Ta nasprotuje rezanju socialnih transferjev, prosti trgovini in dragim vojaškim misijam po svetu. S tem ne stopa toliko po stopinjah evropske skrajne desnice kot sledi vrsti ameriških populistov. Približno vsakih trideset let se je eden izmed njih uspel prebiti v predsedniško bitko. V začetku 20. stoletja je bil to William Jennings Bryan, v tridesetih Huey Long, v šestdesetih George Wallace, zadnji pa leta 92 Ross Perot.

Tako kot Trump, je bil tudi Perot milijarder z preprostimi ekonomskimi načeli. Nastopal je kot tretji kandidat in krajši čas je celo vodil v anketah. Na koncu je dobil nekaj manj kot petino glasov, kar je Busha starejšega stalo drugega mandata, tako kot prejšnji valovi populizma pa je zaznamoval tudi programa uveljavljenih strank.

Trump ima zaradi svoje medijske spretnosti in šibkosti Hillary Clinton od vseh populističnih kandidatov najboljše možnosti za zmago. Pred nami je pet mesecev trde kampanje, ki bodo odločili, če je oranžna res nova črna. Drugo vprašanje pa je, kako se bo preobrazila ameriška desnica. Konsenz zadnjih desetletij je namreč razbit in ne zdi se prav verjetno, da se bodo lahko po volitvah spet obnovili.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness