Čemu služi nenehno poudarjanje, da so “volitve praznik demokracije”? Vprašanja se ne smemo lotevati zgolj substancialno in se spraševati o nekakšni esenci demokracije. Na taki poti bi se hitro ujeli v mrežo umevanja, ki jo promovirajo znanstvene in medijske metode. Ujeli bi se v teleološke govorice, ki “našo demokracijo” umestijo v tradicijo zahodne zgodovine, pri čemer smo “mi” tisti blaženi na koncu, na vrhu razvoja te demokracije. Demokracija je tu brenčavka, ki utemeljuje red besed in reči.

Odtenki pomena se na izpraznjen pojem nalagajo z njegovo vsakdanjo rabo. V vsakdanji rabi, ki jo vse bolj monopolizirajo prav medijski reki tipa “volitve so praznik demokracije”, se konstituira aksiom, da smo “zahodnjaki” - konstruirani kot dediči antičnih Aten, posredovanih z Rimom in francosko revolucijo - subjekt zgodovine. Ali analogen aksiom, da “smo Slovenci” subjekt “naše države”, ki je uresničitev tisočletnih sanj “zatiranega slovenskega naroda”.

Toda kako v taki shemi umevanja razumeti dejstvo, da so na mestu izumitve pojma demokracije volitve dojemali kot aristokratski način izbire vrhovnih oblastnikov, ki je vedno v nevarnosti podleganja demagoškim in oligarhičnim tendencam vseh, ki bi hoteli opravljati javne funkcije, vseh, ki bi si želeli časti. Demokratičen element v atenski ustavni ureditvi so takrat povezovali s sodišči, sodnike so tako izbirali izmed vseh slojev z žrebom in ne z volitvami, kaj šele z dogovorom med strankami in predsednikom republike, kot to počnemo danes.

Da bi sklepali, da so v Atenah svoj celokupen političen način življenja imenovali demokracija, nimamo dovolj dokazov. Elementarna ugotovitev, da je Slovenija republika, ne pa demokracija, nam zato prav veliko ne pomaga pri mišljenju tega, kar je.] Pojem demokracije moramo zagrabiti v njegovi vsakdanji rabi, ki s pojmovnim parom “volitve-demokracija” splošne volitve postavlja za osnovni demokratičen postopek sprejemanja odločitev v republiški ustavni ureditvi. V prevladujočih govoricah tako tisto, kar je pri volitvah demokratičnega, asociiramo z dvema osnovnima aksiomoma.

Prvi aksiom govori o tem, da je temeljen atribut demokracije svoboda posameznika. To je svoboda, razumljena na način svobodne volje, ki jo povzemata reka “vsak ima svoj prav” in “vsak lahko počne, kar hoče”. V liberalnih verzijah se poleg doda, da to lahko počne, dokler ne omejuje svobode drugega. Raba para demokracija-svoboda v tem primeru nastopa kot idealno gojišče za ideologije trga, izhajajoče iz protestantske morale. Namesto državljana imamo “kralja kupca”, ki mu svoboda pomeni zgolj še svobodno voljo izbire med ponujenim - državljan tako niti ne “počne, kar hoče”, temveč potrošnik kupi in izbere, kar želi - pa naj je to stvarno blago ali tisto strankarsko.

Če je demokracija to, da ima “vsak svoj prav”, je samoumevno, da si vsak svoj “prav” izbere: liberte kot “prav” liberalov, egalite kot “prav” socialistov in fraternite kot “prav” konzervativcev. Zdi se, da je Levica s tem, ko je pri sklepanju koalicijske pogodbe ponovno odkrila kančke enakosti, ogrozila in hkrati potrdila “prav” vseh drugih. Janšistom se njihov “prav” potrjuje, ko razglašajo, da je stranka Levica kot jeziček na tehtnici resnica “udbomafijaštva” celokupne “levice”. Toda pri svojem slavljenju “delovnega in poštenega človeka”, v objektivnih medijskih govoricah podjetnika, niso bistveno različni od menedžerjev in lastnikov ter petih koalicijskih strank.

Establišment proti Levici ni nastopil, ker bi se zares zbal za svoje premoženje, pač pa zato, da bi normaliziral govorico. Akrapoviči in Boscaroli torej v medijih nastopajo preventivno, tako da medijskim tehnikom ne bi slučajno bilo dano govoriti v kategorijah Levice. Svoboda operacij na trgu je vendar konstitutivna demokraciji, če se bomo šli enakosti, pa vsak ne bo mogel več početi tega, kar hoče - bi lahko med vrsticami brali govoričenje podjetnikov. Tudi tistih strankarskih na čelu z Marjanom Šarcem, čigar zavzemanje za gospodarstvo napram politiki - s tem, ko govori v kategorijah koristnosti - jasno priča, da je za njegovo stranko država podjetje. Še tako drobcene spremembe v smeri enakosti življenjskih pogojev državljanov pa tako ostanejo mrtva črka na papirju koalicijske pogodbe.

Res je, da Levica samo pogojno ni establišment, in sicer strogo “realpolitično”, kar pomeni, da se predvsem piarovsko kaže kot ne- ali celo kontra-establišment. Na njeno nesrečo je pri tem kazanju odvisna od medijev, ki njeno celotno govorico - predvsem s pomočjo “uspešnih podjetnikov” - radikalno rekontekstualizirajo. Da bi to razumeli, preučimo drug aksiom, ki volitve povezuje z demokracijo: “demokracija je vladavina ljudstva”.

Ta, vse prej kot natančna interpretacija pojma, se zreducira na “voljo večine”, iz katere je pravniško izpeljana “suverenost ljudstva”. Tako se po preštevanju, in brez razprave, glasovi “večine”, ki je do danes že postala “polovičnina”, pretvorijo v vlado, ki ni nič drugega kot kup podjetnikov.

Podjetniki svoje besede postavljajo v jasnem nasprotju s preteklo ustavno ureditvijo. Torej tisto socialistično, ki smo se je morali “osvoboditi”, da bi končno zaživeli kot “suveren narod” v “svobodni in demokratični družbi”. Podjetniki so v medijski govorici konstruirani v nič manj kot odrešitelje “slovenskega naroda”, v ustvarjalce delovnih mest in tako naprej. Logika medijev - ki predpostavlja, da tistega, česar ni v medijih, tudi dejansko sploh ni bilo in ne more biti - se od supertelevizirane “osamosvojitve Slovenije” manifestira v konstrukciji specifične družbe ali naroda, če hočete, ki se od drugih družb in narodov razlikuje samo po tem, da “je naš”.

Zdi se, da je ta televizijska metoda izrekanja, ki nas kot narod podjetnikov postavlja za poosebitev demokracije, svojo prvo eksplicitno udejanjenje dočakala v Hladni vojni. Američani - [ki v svoji ustavi mimogrede pojma demokracija nimajo niti v pridevniški obliki] - se prav s televizijo začnejo na debelo in široko samokonstruirati kot demokratični. Razumevanje demokracije je tako večinoma zreducirano na večstrankarski republiški sistem - v nasprotju z enopartijskim Sovjetske zveze. V tem smislu lahko opažamo, da so na koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih televizije pri nas kopirale ameriško oziroma anglosaško govorico. Vsekakor je televizija “uresničitev tisočletnih sanj slovenskega naroda” umestila - složno s podjetniki in znanstveniki - na poltrak zgodovine, ki v neskončno prihodnost meri naprednost in svobodo ter demokratičnost Zahoda.

Kaj je drugega gonja proti domnevnemu ruskemu poseganju v ameriške predsedniške volitve, ki jo je sprožila Demokratska stranka v ZDA, kot votlo napihovanje ameriške demokratičnosti? Če ironiziramo ameriško trobentanje o domnevnem ruskem vmešavanju v ameriške volitve, lahko rečemo, da bi za Rusijo vmešavanje predstavljalo zgodovinski uspeh. Do sedaj so bile pač nesporne zmagovalke pri poseganju v notranje zadeve tujih držav Združene države Amerike - v imenu demokracije.