21. 2. 2023 – 16.00

V imenu javnega zdravstva

Audio file

Zadnje čase vsa strokovna in nestrokovna javnost razpreda o krizi zdravstvenega sistema ter njenih morebitnih rešitvah. Z nestrpnostjo pričakujemo zdravstveno reformo ministra Danijela Bešiča Loredana, ki naj bi sledila po pregledu stanja javnega zdravstva v Sloveniji, opravljenega s strani ministrstva. Najprej se minister namerava lotiti Zavoda za zdravstveno zavarovanje, javno zdravstvo pa bi pred kolapsom rešili s prenovo in digitalizacijo zavoda. 

Na ministrstvu po analizi trdijo, da čakalne vrste, ki jih beleži Nacionalni inštitut za javno zdravje, niso točne. Ampak ali je glede na stanje v zdravstvu – manko zdravnikov, njihovi odhodi iz javnega sistema tudi zaradi preobremenitev, dolžina čakalnih dob, četudi niso popolnoma natančne – res najpotrebnejša ravno digitalizacija? In ali je res ravno Zavod za zdravstveno zavarovanje, sicer glavni financer javnega zdravstva, kriv za odtekanje denarja iz zdravstva, ki se po besedah Bešiča Loredana kaže v izgubah bolnišnic in presežkih zdravstvenih domov ter lekarn? Premier Robert Golob je po koalicijskem vrhu o zdravstvu zatrdil, da se brez nadzora po zdravstvenem sistemu pretaka na stotine milijonov, in s tem namignil na korupcijo v zavodu. Ravno pri kazanju s prstom na Zavod za zdravstveno zavarovanje pa je treba biti nekoliko pazljivejši. Javno zdravstvo se financira iz prispevkov za zdravstveno zavarovanje, torej količina denarja ni kar neomejena, med stroške pa so všteti tako zdravstveni posegi kot plače medicinskega osebja. Izdatki so med epidemijo precej narasli, saj je med drugim zavod kril tudi karantene zaradi covida in vse ostale stroške, povezane z epidemijo. Poleg tega je Zavod za zdravstveno zavarovanje kot javni zavod dolžan svoje izdatke prijavljati računskemu sodišču, torej je bolj transparenten od zavarovalnic, ki razpolagajo z javnim denarjem. 

Digitalizacija naj bi služila odpravljanju čakalnih vrst, saj bi tako postalo jasneje, kako dolge te sploh so in kakšne so potrebe ljudi. Tak ukrep je seveda potreben, a morda bi vrstni red prioritet lahko bil drugačen. Ko govorimo o krajšanju čakalnih vrst, je treba opomniti, da je ravno ministrstvo z uredbo o določitvi programov storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja v neki meri že lani kar samo prevzelo pristojnost razdeljevanja sredstev za zdravstvene programe. O razdelitvi so se prej dogovarjali deležniki v sklopu vsakoletnih splošnih dogovorov. Namesto splošnega dogovora je vlada tudi letos izdala uredbo, v njej pa spremenila vrednost SPP točk oziroma vrednost zdravstvenih storitev, iz katerih sta plačana tako zaposleni kot storitev. Za isto delo zdravstvene ustanove letos dobijo manj. Če povrnjena sredstva ne pokrijejo vseh stroškov, se bodo tudi zdravstvene ustanove prej odločale za zmanjšanje števila programov, ki bi jih sicer zdravniki lahko izvajali, s tem pa se čakalne dobe podaljšujejo. Kako bo pri tem pomagala digitalizacija zavoda?

Istočasno ko na primer Univerzitetni klinični center svojih storitev zaradi zmanjšanja sredstev ne more normalno izvajati, jih zasebnik ali koncesionar lahko. Če ministrstvo med svoje prioritete ne postavi omejitev oziroma izboljšanja izvajanja pogojev za koncesionarje, ob tem pa spreminja obračun zdravstvenih storitev, so prioritete zdravstvene reforme v najboljšem primeru prazne, v najslabšem pa kar voda na mlin ravno koncesionarjem in zasebnikom, ki bodo svoje storitve nemoteno opravljali dalje

Gotovo bi k boljši transparentnosti zdravstvenega financiranja, kar naj bi si želelo ministrstvo, pripomogla tudi ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. S tem bi se že pridobljena sredstva iz žepa državljanov namesto k zasebnikom prenesla na Zavod za zdravstveno zavarovanje. Po tem bi bil tudi govor o denarni transparentnosti veliko bolj na mestu. A koalicija je ukinitev dopolnilnega zavarovanja sklenila prestaviti na leto 2025. Medtem zavarovalnice Vzajemna, Triglav in Sava gradijo zasebne zdravstvene centre.

Če gre ministru Bešiču Loredanu res za javno zdravstvo, zakaj potemtakem ne izkoristi trenutne podpore stroke in javnosti – kot je na primer Glas ljudstva – pri postavljanju pogojev koncesionarjem ter zdravstvenim lobijem ne stopi na prste? Koncesionarje bi morali bolj vpeti v javno zdravstvo – začenši z dežurstvi, ki bi jih absolutno morali opravljati, glede na to da so koncesije dane iz skupnih prispevkov. Za dosego tega pa bi moral, namesto da se s premierjem spravljata nanj, Zavodu za zdravstveno zavarovanje dati več pristojnosti in mu omogočiti uvedbo nadzora nad izdatki. S tem bi uvedli neke vrste inšpekcijo, ki bi prejemnike sredstev nadzorovala pri pogojih dela, uporabljenih materialih in zdravstveni oskrbi, torej tam, kjer je najlažje varčevati.

V pričakovanju zdravstvene reforme lahko samo upamo, da bo minister svoj fokus prestavil na dejanske probleme, namesto tega da v imenu preprečevanja iztekanja denarja iz zdravstvene blagajne izvaja dodaten pritisk na javni zdravstveni sistem.

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj