V mestu nekaj dogaja

V mestu nekaj dogaja

Mnenje, kolumna ali komentar
18. 10. 2011 - 15.30

V mestu nekaj dogaja. Definitivno. A kaj? Kako to poimenovati? Kako klasificirati sobotni protest na Kongresnem trgu in še bolj pomembno, kako označiti protestno kampiranje pred poslopjem ljubljanske borze? Mnogi zaradi nerazumevanja pomena tega dogajanja zapadejo točno v to, česar si naša družba ne more več privoščiti. Cenen cinizem, namreč. Karierni kritiki so domače tako imenovano „Gibanje 15. oktober" že vnaprej odpravili s previsoko dozo skepse in označevali njegove parole in gesla za najstniške floskule, ne zavedajoč se, da so ravno vprašanja tipa, kaj pa lahko dosežejo, ene največjih floskul. Ta vprašanja seveda postavljajo samo zato, ker ne znajo misliti odgovora. Ta pa je večplasten.

Po vzoru sorodnega španskega gibanja 15. maj, katerega metode delovanja so se uspešno razširile po vsem svetu, ne nazadnje tudi v New York, se tudi pred borzo odvijajo redne skupščine, in to dvakrat na dan, na katerih vsi, ki so takrat prisotni, skupaj analizirajo dotedanji potek dogodkov in se odločajo o nadaljnjih aktivnostih. Kdor je spremljal razvoj dogodkov od sobote naprej, je iz prve roke videl, s kakšnimi težavami, ki so za zunanje opazovalce banalne, za dejavne pripadnike gibanja pa precejšnje, se morajo ubadati tisti, ki so se odločili zasesti ploščad pred borzo. Proces odločanja je bil vsaj v začetku mukotrpen in dolgotrajen. Sestava dnevnega reda je trajala pol ure, še nadaljnje pol ure pa je minilo, preden se je čez vse možne bolj ali manj razumne izjave kolektiv prebil do prve točke dnevnega reda. A ravno to je bistvo tega procesa in nenazadnje raison d'etre tega gibanja. Sodelovanje in vključenost, namreč. Vsi imamo ne zgolj pravico, ampak tudi možnost govoriti, vsi imamo dolžnost poslušati. Tu se že skriva ena plast odgovora, ki se ga hitropoteznim kritikom ne da iskati.

Gibanje se razvija nepričakovano hitro. Potem ko je prva skupščina, torej v soboto pozno zvečer, potekala dokaj kaotično, se zdajšnje odvijajo veliko bolj strukturirano in smiselno ter s tem učinkovito. To se je doseglo hkrati z večjo participacijo več kot sto prisotnih, ki z vsakim dnem postajajo številčnejši, bolj samozavestni in odločni. Pri tem seveda ne gre pozabiti, da se vse skupaj odvija na izjemno neudobnih temperaturah, a se kljub temu prostor logistično izpopolnjuje, načrtujejo in izvajajo pa se dejavnosti, kot so predavanja in glasbeni nastopi. A zakaj? Čemu? Kaj je smisel vsega tega? Kakšne so njihove zahteve?

Pripadniki španskega gibanja 15. maj so kmalu po njegovem rojstvu ugotovili, da ne smejo podleči nerazumevanju medijev in politikov. Oboji so namreč od protestnikov pričakovali, skorajda zahtevali, predstavitev jasno definiranih zahtev, če ne celo rešitev. „Ne," je odvrnilo gibanje 15. maj, „kar smo začeli je proces, ki bo dolgotrajen. Morda bodo zahteve bolj konkretizirane šele čez kakšno leto ali dve," se je slišalo. To je najbolj smiselen odgovor, ki ga morajo ponuditi tudi aktivisti pred borzo. Za kaj namreč gre pri zasedbi ploščadi na Bavarskem dvoru? Gre za odpiranje prostora za debato, za sprožanje začetka nekega procesa. Gre za ugrabitev, da ne rečemo osvoboditev, diskurza, ki je bil predolgo talec sil, ki ne znajo in nočejo misliti odgovora na vprašanje: zakaj spremembe? Gre za osvoboditev diskurza, ki je bil zacementiran v frazah o gospodarski rasti in domoljubju ter ujet v predvolilnih obljubah, temu bičanju ljudi z obljubami o dvigu plač. Gre za to, da po tem, ko se bodo pospravili šotori in umaknili transparenti, nekatere ideje ne bodo več samoumevne.

Za Slovenijo malce presenetljivo doživlja gibanje 15. oktober zaradi vztrajanja na ploščadi na mrazu lep sprejem pri mimoidočih in ostalih neaktivnih udeležencih. Hrane in pijače imajo protestniki tako dovolj, nekateri se odločajo tudi za denarne donacije, a kar je za gibanje zdaj ključno, je, da se pojavijo novi obrazi in da hkrati gibanje ne dobi obraza. Mediji in javnost so namreč naučeni iskati vodjo, neko poosebljeno legitimnost, in tudi to je polje, na katerem bodo lahko občutene posledice dogajanja pred borzo. Ključno je tudi, da se ljudje, ki se vsakodnevno zbirajo pred borzo ali pa tam celo spijo, zavedajo, da niso gibanje 15. oktober ali kakorkoli naj ga imenujemo, ampak zgolj njegov del. Prav tako, kot je pomembna globalna povezanost gibanja 15. oktober, je pomembno tudi mreženje podobno razmišljujočih sil znotraj Slovenije.

Vihanje z nosom nad to fluidno skupino ljudi, ki zaseda prostor pred borzo, je v tem momentu popolnoma neutemeljeno. Vsakdo, ki prebije vsaj malo časa na mrazu na ploščadi, dobro ve, zakaj je tam. Enkrat se bo namreč ta jebeni dan končal. In oni so tam, da jih naslednje jutro ne bo sram tega, čemur so nazdravljali prejšnji večer. V mestu nekaj dogaja. Definitivno.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.