V zadnjih nekaj mesecih je tako globalno kot tudi v Sloveniji vedno več govora o problematiki prostitucije. Mnenja tako strokovnjakov kot javnosti se klešejo predvsem, ko pride do zakonskega urejanja prostitucije.

V Sloveniji imamo trenutno v veljavi tako imenovano delno dekriminalizacijo, znotraj katere se po 175. členu Kazenskega zakonika kaznuje zloraba prostitucije, torej zvodništvo. Področje je zamejeno tudi z Zakonom o varstvu javnega reda in miru, po katerem je prepovedana ulična prostitucija oziroma javno vdajanje spolnim uslugam, zaradi česar pri nas ta oblika prostituiranja ni tako močno razširjena oziroma je praktično neobstoječa. Prevladuje stanovanjska prostitucija, ki poteka v samoorganizirani obliki ali preko posrednika. Od leta 2014 je možna registracija obrti po uredbi o obrtni dejavnosti, možna je tudi registracija v skladu s standardno klasifikacijo poklicev za dela, povezana s prostitucijo, in sicer pod šifro drugi poklici za osebne storitve. Tu lahko kot primer navedemo delo barske plesalke ali erotične maserke.

Trenutno se z zakonsko situacijo v Sloveniji, ki mimogrede dopušča tudi nemoteno oglaševanje nočnih klubov in erotičnih masažnih salonov, ukvarja več organizacij. Te pa se v spremembah, ki bi jih bilo potrebno uvesti, ne strinjajo. Na enem polu svoj v teoriji precej privlačen, a v praksi ne ravno delujoč predlog ponujata Amnesty International in Mirovni inštitut.

Predlagajo namreč tripartitno popolno dekriminalizacijo. Za razliko od legalizacije, v kateri je prostitucija zakonsko regulirana, gre pri tej ureditvi za popolni izbris prostitucije iz vseh kazenskopravnih zakonov. Prav tako je iz zakonov izbrisano zvodništvo. S popolno dekriminalizacijo se ne borijo za izkoreninjanje prostitucije, ampak za prepoznavanje prodajanja in kupovanja spolnih storitev kot ekonomske aktivnosti, kjer je cena prostitucije na trgu regulirana na podlagi ponudbe in povpraševanja. Ženske spolne usluge si lahko v državah, kjer je prostitucija legalizirana, privošči vsak. Kot primer lahko izpostavimo Nemčijo, kjer zaradi nasičenosti trga s spolnimi delavkami cena spolnega akta brez kondoma pade tudi na sramotnih pet evrov.

Hkrati se prostitucija pri tripartitni popolni dekriminalizaciji dojema kot svobodna izbira vsake ženske. Eden izmed ciljev te ureditve, pri kateri se lahko spolna delavka registrira za poklic, ki ga opravlja, zvodnik pa je primoran plačevati davke, je menda odprava stigme poklica prostitutke. Če neka dejavnost ni v zakonu navedena kot kriminalna, seveda ni stigmatizirana, vsekakor popolnoma logičen sklep, kajne? A seveda ta predlog ni tako bleščeč, kot ga ponujajo.

Glavni problem te ureditve je to, da ni nobenega nadzora nad dogajanjem. Iz izjave Posebnega poročevalca Združenih narodov za trgovino z ljudmi je razvidno, da države, ki so prostitucijo legalizirale, niso dosegle svojih ciljev. V praksi se soočajo z utajami davkov, povečevanjem trgovine z ljudmi ter znižanjem standarda življenja prostitutk, profitirajo pa večinoma le zvodniki, kar ne bi smelo biti nikakršno presenečenje. Registrira se zelo malo žensk, kjub temu, da bi z registracijo pridobile urejeno zdravstveno zavarovanje. Ob tej utopični ideji je očitno nekdo pozabil pomisliti na stigmatizacijo, ki bi jo ženski povzročil žig »Kurba!« v življenjepisu. Poleg tega se povečuje vsesplošna sprejetost objektifikacije ženskega telesa. Ravno to je pokazatelj ekonomske problematike, ki zelo ostro prizadane predvsem ženske, ta ekonomska neenakost pa je krivda nikogar drugega kot kapitalistične patriarhalne ureditve naše družbe.

O legalizaciji prostitucije se zelo radi oglašajo liberalni misleci in organizacije, ki poudarjajo pomembnost izbire. Po njihovo je prostitucija delo kot vsako drugo, ki ga lahko država obdavči. Na tem mestu pritiče opomnik, da prostitucija vsekakor ni svobodna izbira, ampak nasilje nad žensko. Tako bi nekateri s pomočjo izkoriščanja ljudi polnili državno blagajno. Prostituiranje je kot delo nemogoče enačiti z ostalim poklici, ki so na razpolago na trgu dela. Prostitutka je namreč z vidika marksistične teorije vrednosti hkrati 'prodajalka', 'delavka' in 'blago'. Delavec v ostalih panogah svojo zmožnost začasno proda kapitalistu, a mu ni storjena neposredna škoda. Narava dela prostitutke je inherentno povezana s škodo, ki jo utrpi, in tega se z delavskimi pravicami ne da omejiti. Pogodba za delovno silo, ki je prostitutkam ponujena v Nemčiji, je tako začasna prodaja osebe v uporabo kupcu.  

Glavni očitki s strani pristašev legalizacije, ki letijo na naslednji model, so večja stigmatizacija in marginalizacija prostitutk ter umik prostitucije na črni trg. Tu je govora o nordijskemu modelu, ki ga na drugi strani podpirata Ženski lobi Slovenije in društvo Ključ. Po tem modelu, kjer je prostitucija kriminalizirana, se kaznuje zvodnika ter uporabnika, ne pa same prostitutke. Ta način urejanja prostitucije izhaja iz ideje, da je prostitucija kršitev človekovih pravic, prostituirane osebe pa žrtve le-te, zato se jih ne sme kaznovati. Na ta način se poskuša obseg prostitucije omejiti in ravno zato je kupovanje in posredovanje uslug kaznivo. Pri nordijskem modelu je velik poudarek tudi na programih za izhod iz prostitucije, ki ženskam pomagajo pridobiti tako izobrazbo kot dostojno delo, kjer ženska ne bo izpostavljena celi vrsti psihičnih, fizičnih in zdravstvenih težav.  

Na tej točki se zdi povsem smiselno zaključiti s citatom Simone de Beauvoir: ''Cenena prostitucija je mučen poklic, v katerem je ženska spolno in ekonomsko zatirana, [...] grozijo ji bolezni, revščina in je torej resnično ponižana na raven stvari. Situacije seveda ni mogoče spremeniti s hinavskimi in svetohlinskimi ukrepi. Prostitucija bo odpravljena šele tedaj, ki bodo ukinjene potrebe, na katere se odziva.''