Strategija ustanavljanja pokrajin predvideva, da bodo mestne občine v prihodnje postale pokrajinske prestolnice. Mestne občine, ki za zdaj nimajo bistveno večje avtonomije od ostalih občin, bodo tako postale središča novih avtonomnih upravnih struktur. Kot je razvidno iz osnutka Zakona o pokrajinah, s katerim  se je državni zbor seznanil pred dobrim letom, bodo pokrajine opravljale lokalne zadeve širšega pomena, naloge regionalnega pomena in prenesene državne naloge. Predvideni so tudi lastni pokrajinski organi; med drugim neposredno izvoljena predstavniška telesa – pokrajinski sveti. Tako je princip, po katerem se ravna ustanavljanje pokrajin – kolikor mestnih občin, toliko pokrajin –, sprožil naval pobud za ustanovitev novih mestnih občin.

Za enkrat je bila uspešna zgolj ena. Desetega novembra je bil občini Krško na 86. izredni seji državnega zbora podeljen status mestne občine. Prizadevanja krške občine za pridobitev tega statusa so bila v preteklosti sicer neuspešna, a zdi se, da je v današnji politični krajini čutiti večjo naklonjenost načelu lokalne samouprave kot kadarkoli poprej. Na novo pridobljeni status Mestne občine Krško tako utrjuje možnosti vzpostavitve posavske pokrajine, obenem pa ukinja bojazni lokalpatriotov pred povezovanjem Posavja ter Zasavja v skupno regijo.

Nova mestna občina ne izpolnjuje vseh pogojev 16. člena Zakona o samoupravi. Člen namreč predpisuje, da se status mestne občine lahko občini dodeli, če je na njenem območju mesto, ki ima najmanj dvajset tisoč prebivalcev in petnajst tisoč delovnih mest. Ob pripoznanju, da krška občina tema pogojema ne zadošča, so predstavniki večine poslanskih skupin svojo podporo predlogu utemeljevali s sklicevanjem na drugi del člena. Ta določa, da mora biti mestna občina gospodarsko, kulturno in upravno središče širšega območja. Prav ta pogoj so podporniki predloga v svoji argumentaciji izpostavili kot ključen, medtem ko so zahtevano število prebivalcev in delovnih mest postavili na stran ter ju označili za popolnoma arbitraren relikt devetdesetih let. Ostalino časa, ki pač ni bil naklonjen regionalističnim težnjam. A danes je drugače. V podpori regionalizmu se je na državni ravni med večino parlamentarnih strank vzpostavil konsenz – proti predlogu se je enotno izrekla zgolj poslanska skupina Levice. Spodbujanje avtonomije lokalnih okolij se kaže kot samoumevna in neproblematična poteza, ki strankam za majhno ceno prinaša veliko javno podporo.

Status mestne občine za zdaj niti ne prinaša opaznih kratkoročnih posledic za gospodarsko stanje občine. Več predstavnikov poslanskih skupin, ki so podprle predlog, je podelitev statusa prikazovalo kot prepozno opravljen prvi korak v smeri zavarovanja jugovzhodnega dela Slovenije. Kot polaganje temeljnega kamna utrdbe, ki bo našo rodno grudo varovala pred nadaljnjimi migracijskimi tokovi – tako pred begunci, ki so prečili Posavje v sredini prejšnjega desetletja, kot odtekanjem človeškega kapitala v bližnji Zagreb. Ko politične stranke s podelitvijo statusa simbolično pripoznavajo vrednost lokalnega okolja, se kažejo kot obzirne zaveznice lokalnega prebivalstva. Obenem se zdi, da se je tako med desnimi kot levoliberalnimi strankami, od SDS-a do SD-ja, uveljavilo samoumevno prepričanje, da naj bi prepuščanje avtonomije lokalnemu okolju samodejno spodbujalo tudi širšo politično participacijo lokalne skupnosti.

Zanimivo pa je, da se v razpravi o regionalizaciji, ki poteka na državni ravni, sploh ne preizprašuje političnega stanja v občinah, ki si prizadevajo doseči večjo avtonomijo. V razpravi o podelitvi statusa mestne občine občini Krško je odzvanjalo zgolj uniformno poudarjanje pomembnosti enakomernega regionalnega razvoja ter približevanja sistema upravljanja ljudem. Vprašanje podelitve statusa je tako obstalo na udobni poziciji politične teme, ki presega razlike. Kot tema, glede katere se lahko na načelni ravni vsi strinjamo. Ko pa si pobliže ogledamo samoupravno krajino Mestne občine Krško, se sedimenti optimističnega konsenza o regionalizmu vendarle nekoliko razrahljajo.                      

Politično stanje Mestne občine Krško je namreč docela nezavidljivo. V zadnjem času so vesti o delovanju krških veljakov dosegle tudi širšo javnost. V začetku januarja je spletni portal Necenzurirano.si poročal, da se je poslovanje gradbenega in komunalnega podjetja Kostak, ki je v 43-odstotni lasti Mestne občine Krško, pred dvema letoma znašlo pod drobnogledom Nacionalnega preiskovalnega urada. Podjetje sicer že vrsto let prevladuje na občinskih javnih razpisih, na katerih navadno uspe, saj prijavi najugodnejšo ponudbo. Kljub prvotni ugodnosti pa je poslovanje s Kostakom občino že nekajkrat stalo več od konkurenčnih ponudb, saj podjetje zaradi nepredvidenih dodatnih del nemalokrat zaproša za anekse.

Zaradi tovrstne prakse obstajajo sumi o koruptivnih povezavah med Kostakom in Slovensko ljudsko stranko, krajše SLS, ki obvladuje krško lokalno politiko. Preiskovalci Nacionalnega preiskovalnega urada so Kostak zaprosili za vpogled v korespondenco med njegovim hčerinskim nepremičninskim podjetjem KOG ter družbo Hermes. Družba Hermes je v lasti družinskih članov krškega župana Mirana Stanka, sicer enega od vodilnih članov lokalne SLS, in je od Kostakovega hčerinskega podjetja pred lokalnimi volitvami leta 2018 kupila nepremičnino v ljubljanski soseski Zelene Jarše. Ob tem naj bi družba Hermes na škodo Kostaka pridobila okoli pol milijona evrov premoženjske koristi. Očitke konflikta interesov Stanko in Kostak zavračata, a dejstvo je, da sta med člani nadzornega sveta Kostaka dva člana SLS, Melita Čopar in Jože Slivšek.

SLS Mestno občino Krško obvladuje že več kot dvajset let. Stranka je na državni ravni že zdavnaj postala dokaj nepomemben akter. Možnosti prestopa parlamentarnega praga na prihajajočih državnozborskih volitvah ima zgolj v eklektični predvolilni koaliciji Povežimo Slovenijo. A njena moč v krški občini še zdaleč ne pojenja. Lokalna sestava SLS niti ni pretirano zaskrbljena nad odmiranjem stranke na državni ravni. To namreč do zdaj še ni ogrožalo udobnega položaja njenega krškega odbora, ki deluje kot interesno združenje vplivnih članov stranke in lokalnih podjetnikov. Združuje jih predvsem interes po obvladovanju finančnih tokov iz občinskega proračuna. V primerjavi z ostalimi slovenskimi občinami krška spada med bogatejše. Občina je sedež drugega državnega energetskega stebra; energetskega sistema Gen energije, ki vsebuje hidroelektrarne na spodnji Savi in Nuklearno elektrarno Krško. Jedrska renta iz slednje v občinski proračun letno prinaša med 8 in 9 milijonov evrov.

Pripadnost stranki v kontekstu lokalnopolitičnega delovanja niti ni tako pomembna. V Krškem lokalni odbori strank SLS, SD, DeSUS in NSi delujejo usklajeno, neobremenjeno z ideološkimi razprtijami, ki jih zaposlujejo na državni ravni. Stališča strank se na občinski ravni oblikujejo na podlagi zasebnih interesov njihovih predstavnikov. Ti v veliki večini zagotavljajo brezpogojno podporo vladajoči SLS, ki v zameno za njihove glasove radodarno vlaga v lokalne skupnosti, iz katerih prihajajo. Razhajanje med delovanjem strank na državni in občinski ravni pa se kaže tudi v ustroju krške opozicije. Tako je v času lokalnih volitev leta 2018 lokalni odbor SDS izrazil podporo SMC-jevemu županskemu kandidatu Dušanu Dorniku, kar je ujezilo predsednika stranke Janeza Janšo. Ta je posredoval in zahteval, da lokalni odbor zaradi tradicionalne bližine strank podpre SLS-ovega kandidata Stanka.

Obenem se zdi, da se pragmatično delovanje lokalnih odvodov strank sklada z anemičnostjo njihovih volivcev. Odnos do lokalne politike v bodočem središču posavske regije je tako mlahav, da ni skoraj nobene možnosti za menjavo okostenele politične garniture, ki se je vrasla v vse pore občine. Na tem mestu se lahko spomnimo državnozborskega leporečenja o lokalni samoupravi. Zdi se, da ta diskurz v veliki meri zgolj zadovoljuje lokalpatriotične sentimente, ki prinašajo poceni politične točke tako državni kot lokalni politiki. Obljubljena nam je svetla, decentralizirana prihodnost, v katero z roko v roki korakata gospodarski razvoj ter za svoje okolje zainteresirana javnost. A zdi se, da je javnost daleč od participacije željnih volivcev, ki jih idealizira regionalistični diskurz. Hkrati pa se ne moremo otresti občutka, da bodo regionalistične težnje privedle do širjenja vpliva že danes dodobra konsolidiranega interesnega združenja. Slednje bo povečanje pristojnosti, ki jo ponuja decentralizacija, najverjetneje izkoristilo v svoj prid in razširilo okolje za črpanje javnih financ.

Pisal je vajenec Tibor.

zakon_o_pokrajinah.pdf