Finski Turku se je zapisal v kosovsko športno zgodovino z zlatimi črkami. V Turkuju, domu velike skupnosti kosovskih Albancev, ki so se tja preselili večinoma v devetdesetih letih, je kosovska reprezentanca doživela krstni kvalifikacijski nastop. Prva tekma na poti do svetovnega prvenstva v Rusiji leta 2018 se je končala z izidom ena proti ena, potem ko je Valon Berisha z enajstih metrov poskrbel za veliko točko.

Berisha je igralec zvezne vrste salzburškega Red Bulla. Rodil se je 93-ega v švedskem Malmöju, odraščal pa v norveškem Egersundu, kjer se je začel ukvarjati z nogometom. Kot velik talent je Berisha igral za vse norveške mladinske selekcije in kot 19-letnik doživel debi za člansko reprezentanco. Kljub vsemu pa se je po daljšem premisleku za razliko od brata Vetona, ki ostaja zvest Norveški, odločil za zastopanje države njunih staršev.

Pravila Mednarodne nogometne federacije, krajše Fife, in njene evropske podružnice Uefe se na papirju zdijo jasna - ko igralec enkrat zaigra za člansko reprezentanco ene države, naknadno ne more spremeniti pripadnosti. Seveda so tu dovoljene izjeme v primeru, če država preprosto razpade kot npr. Sovjetska zveza ali če se ena država odcepi od druge kot na primeru Južnega Sudana. Kosovo pa v tem aspektu ponuja unikaten primer, saj nihče od igralcev kosovskih korenin ni igral za reprezentanco države, od katere se je odcepil, t.j. Srbije.

Igralski kader, s katerim je razpolagal kosovski trener s švedskim državljanstvom Albert Bunjaki, tako ni bil jasen do zadnjega trenutka, saj je FIFA le pet ur pred tekmo šesterici kosovskih reprezentantov sporočila, da bodo lahko igrali v modro-rumenem dresu, eden od njih je bil ravno Berisha. Ostala petorica: Milot Rashica, Herolind Shala, Amir Rrahmani, Alban Meha in Samir Ujkani so pred tem že vpisali nastope za albansko izbrano vrsto. Razlogi, zakaj je komite za status igralcev odlašal do zadnjega trenutka, ostajajo zaenkrat nejasni.

Kot kaže, kriteriji niso prezahtevni in so prestopi v novo reprezentanco na zemljevidu nogometne Evrope dovoljeni. Najuspešnejši igralci kosovskih korenin so kljub temu vendarle ostali pri svoji prvi izbiri, nekateri pa so še neodločeni kot finski reprezentant Perparim Hetemaj, ki se je odločil izpustiti prvo tekmo kvalifikacij. Največjo škodo so zaenkrat utrpeli pri albanski nogometni zvezi, ki je zavestno podprla kosovske kolege na poti k priznanju, kljub temu, da je igralce za nedavne uspehe v nezanemarljivi meri črpala iz kosovskega bazena.

Dejstvo, da so igralci Kosova morali čakati do zadnjega dne, da so izvedeli, če bodo lahko sploh zaigrali, priča o nesposobnosti Fife, ki nikoli ni jasno razložila pogojev, pod katerimi bo odobrila prestope. Igralci so tako ostali vmes med reprezentancami - tisti, ki so se odločili za prestop so bili štiri mesece v negotovosti, nedvomno pa je ravno negotovost stala Kosovo dodatnih okrepitev, saj si nekateri niso upali zapustiti svojih ekip brez garancije, da bodo res lahko igrali za najmlajšo evropsko državo.

Negotovost je že domača kosovski ekipi, saj še pred začetkom novih kvalifikacij sploh niso vedeli, ali bodo lahko sodelovali v njih. Kljub temu, da je rok za prijavo že potekel, še preden je bila kosovska zveza sploh sprejeta v Fifo, je izbrano vrsto čakalo mesto v skupini G s Finsko, Hrvaško, Turčijo, Islandijo in Ukrajino, ki zanimivo sploh ne priznava republike Kosovo. V tem primeru so veljaki svetovnega nogometa upoštevali dejstvo, da kljub temu, da so se kvalifikacije že začele, globalno gledano, pa temu ni bilo tako v Evropi. V izogib kakšnim neprijetnostim, kot je bila tista v prejšnjih kvalifikacijah na tekmi med Albanijo in Srbijo, slednja do nadaljnega ne more igrati tekme s Kosovom.

Kakor v politiki, se je vzpostavljanje neodvisnega Kosova vleklo tudi v nogometu. Ostale športne zveze so bile sprejete pod kosovsko zastavo že prej, ustrezno nazivu ‘najbolj pomembna postranska stvar na svetu’ pa so ravno v nogometu doživeli največjo opozicijo. Najglasnejša nasprotnica je bila pričakovano Srbija, ki se je aktivno politično angažirala v kampanji proti priznanju kosovske nogometne zveze s strani najprej Uefe, nato pa še Fife. Najvišji predstavniki iz Prištine jim niso ostalo dolžni, saj se je v lobiranje za nogometno priznanje osebno vključil celo sam predsednik Hashim Thaçi.

Kosovska nogometna zveza si je kljub odprtem nasprotovanju nekaterih članic skupaj z gibraltarskimi kolegi zagotovila potrebno večino na majskem kongresu v Mehiki. Do statusa članice sta omenjeni zvezi prišli kljub pravilu v statutu, ki kot pogoj za mesto v nogometni družini postavlja sedež v Združenih narodih v New Yorku. Glave svetovnega nogometa so novi članici opravičile s širšim razlaganjem statuta, da priznanje ZN-ja ne pomeni nujno članstvo, pač pa zadostuje, da te priznava več kot pol članic omenjene organizacije. “Ko pride do Srbije, noben precedens ni presenečenje,” je ob tem razpletu povedal nek srbski novinar.

Kljub nejasni legalnosti poteze, pogled nazaj bolje kontekstualizira potezo - do omenjene rigoroznejše spremembe statuta je tako prišlo le nekaj let nazaj v poskusu Španije k ustavitvi sprejema Gibraltarja, ki ga v Madridu še vedno dojemajo kot sporen teritorij. Uspeh je bil očitno le kratkoročen, legitimnost pa kar vprašljiva.

Za širšo sliko lahko preprosto pogledamo ekipe, ki sodelujejo v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo. Ni ekipe Velike Britanije, namesto tega igrajo ekipe Anglije, Walesa, Severne Irske in Škotske. V tem primeru gre resda za zgodovnisko posebnost, saj se je ravno na otoku rodil reprezetančni nogomet. Da ne gre za enkraten primer, pa priča dejstvo, da če odštejemo število članic Fife od števila članic ZN-ja, dobimo razliko 18. Torej vsaj 18 držav članic Fife ni priznanih kot polnopravnih članice ZN-ja.

Srbska nogometna zveza vztraja, da Kosovo ne bi smelo igrati in da gre za vpletanje politike v šport. A tega, kar obtožujejo Fifo, so še najbolj krivi sami. Srbija z odcepitvijo Kosova ni ostala brez enega samega igralca, kosovski nogomet pa je dobil priznanje, s čimer pa tudi možnost napredovanja in dodatnega financiranja, ki ga nujno potrebuje.

Argument nasprotnikov, da se Kosovu vztrajno gleda skozi prste in s tem odpira Pandorino skrinjo v mednarodnem nogometu, ne drži vode. Gre za unikatno kosovsko pozicijo, ki je zahtevala unikatno kosovsko rešitev.