Po zdravstvenih ustanovah v Sloveniji teče enodnevna opozorilna stavka zdravnikov in zobozdravnikov, ki jo organizira zdravniški sindikat Fides. Tako večina zdravnikov opravlja le najnujnejše posege, nekaj se jih je odločilo, da v stavki ne bodo sodelovali. Glavni razlog za stavko je neuresničitev obljub, h katerim se je vlada zavezala s podpisom treh sporazumov s Fidesom. Ti sporazumi iz let 2022 in 2023 predvidevajo oblikovanje plačnega stebra za zdravstvo, ki bo ločen od preostanka javnega sektorja in naj bi bil prilagojen specifikam dela v zdravstvu. Zdravniki pa stavkajo tudi zaradi plačnih nesorazmerij, ki so po njihovem nastala zaradi višjega zvišanja plač mladim zdravnikom kot starejšim. 

Jasno je, da hočejo zdravniki izvesti pritisk na vlado in izsiliti spremembe. A za razliko od večine stavk, pri katerih je kratkoročni cilj z izgubo dobička delodajalca prisiliti v kompromise, je tu »izguba dobička« nezadovoljstvo pacientov. Nezadovoljni pacienti najpogosteje ne volijo za politiko, ki je odgovorna za nezadovoljstvo, zato bi lahko pritisk Fidesa na vlado bil uspešen. Kar tudi velja za zdravniško, ne pa za vsako stavko, je unikaten položaj stavkajočih v slovenskem gospodarstvu in družbi. Zgodovinsko so po svetu najpogosteje stavkali industrijski delavci, rudarji, kmetje, skratka tisti, ki so imeli najnižje plače, najnevarnejše delo in najmanj pravic. Zdravniki nimajo najnižjih plač ali najmanj pravic in ne opravljajo najnevarnejšega dela. S teh vidikov so pravzaprav ena najbolj privilegiranih skupin slovenskega delavstva, lahko bi jim rekli kar delavska aristokracija.

Vse to seveda ne pomeni, da ne potrebujejo boljših pogojev za delo, a je še veliko delavcev, ki delajo v veliko slabših pogojih in za veliko nižje plače. Večina ljudi se tega zaveda, zato je vprašanje, na koga bo ljudstvo zvalilo krivdo za stavko – na sindikat ali na vlado – še odprto. Ljudstvo se bo stežka pridružilo zdravnikom in skupaj z njimi zahtevalo razrešitve krize javnega zdravstva pod pogoji zdravnikov. Namesto tega bodo zdravniki ljudi prej obrnili proti sebi, saj že tako veljajo za največje zaslužkarje, ki zdaj hočejo še več. Izborili so si najvišje plače, čakalne vrste pa zaradi tega niso nič krajše, kvečjemu daljše. Zaradi stavke se tudi ne bodo skrajšale, sploh, če se bo splošna stavka, z začetkom katere zdravniki grozijo za 15. januar, zavlekla. To pa je za ljudi najpomembneje – kako hitro bodo prišli na vrsto za posege, ki jih potrebujejo, da jim za posege ne bo treba doplačati in bodo ti kvalitetni. 

Na drugi strani stavke ne stoji ljudstvo, ampak vlada, ki stavko seveda hoče čim hitreje končati. S tem namenom so v vladi oblikovali pogajalsko skupino, ki se bo sestala z zdravniki in se z njimi pogovorila o zahtevah. Sestava pogajalske skupine je povsem enaka kot 20. decembra lani, ko so predstavniki zdravnikov po le nekaj minutah zapustili pogajanja. Kot pravi znani rek, je ponavljati isto stvar in ob tem pričakovati drugačne rezultate definicija norosti. Norost zaenkrat sicer ni glavna značilnost vlade, katere cilj v stavki je le drugačen kot cilj zdravnikov. Res hočejo stavko zaključiti čim hitreje, a ne nujno z izpolnjevanjem zdravniških zahtev. Z isto pogajalsko skupino zdravniki decembra dogovora niso dosegli in čeprav ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel podpira čim hitrejši in čim celovitejši dogovor, tega danes verjetno ne bo.

Dogovor z zdravniki je mogoč v naslednjih dneh ali tednih, a ni zagotovljen. Vlada namreč vztraja pri načrtu za enotno reformo plačnega sistema v javnem sektorju, ki luči sveta ne bo ugledala vsaj še kakšno leto. Če hoče slediti svojim načrtom, je torej naloga vlade dovolj dolgo zavlačevati in zdravniške sindikaliste prepričati, da bodo njihove zahteve uredili v sklopu pogajanj s celotnim javnim sektorjem.

Kar je pri današnji stavki zares zanimivo, je pristop, ki so ga ubrali v Fidesu. Retorika sindikalistov je precej različna, kot še pred letom dni, ko so neposredno zahtevali zvišanje lastnih plač, vlada pa je takrat nanje zvalila krivdo za uničevanje zdravstvenega sistema. Vlada se je s Fidesom neizpodbitno dogovorila, da bo njihove zahteve po višjih plačah izpolnila z ločenim plačnim stebrom, a rešitev ni predstavila, čeprav so dogovorjeni roki zanje pretekli. Tako se danes vlada ne more zanesti na preizkušeno retoriko, da zdravniki s stavko izsiljujejo za boljše plače, zdravstvo in pacienti pa zaradi tega trpijo. Z neupoštevanjem dogovora je vlada Fidesu v resnici na pladnju ponudila razlog za stavko. Zdravniške zahteve so seveda v osnovi še vedno enake, a ima današnja stavka pridih legitimnosti, ki je manjkal prejšnjim.

Spremembo preteklega militantnega odnosa Fidesa predstavlja tudi trditev, da danes stavkajo za vse zdravstvo, ne le za zdravnike. Zaradi zdravniške stavke je delo onemogočeno tudi velikemu številu drugih zdravstvenih delavcev, zato de facto mora stavkati večji del zdravstvenih delavcev, kot samo zdravniki. Preostali zdravstveni delavci pač ne morejo opraviti vsega dela, če poleg sebe nimajo zdravnikov. Ločeni plačni steber, ki ga podpirajo v Fidesu, vključuje vse zdravstvene delavce, torej njihova trditev o zavzemanju za celoten zdravstveni sistem vsaj na papirju drži vodo. Legitimnost skušajo črpati iz tega.

Fides pa je seveda le sindikat zdravnikov, ki imajo med zdravstvenimi delavci največ moči, a še zdaleč niso edini del zdravstva. Za organizacijo današnje stavke niso sodelovali z drugimi sindikati zdravstvenih delavcev, brez njih pa v Fidesu v resnici ne morejo zastopati nikogar drugega, razen samih sebe, torej zdravnikov. Čeprav naj bi stavkali za vse zdravstvene delavce, brez vključitve njihovih glasov z organizacijo skupne stavke, skupaj z ostalimi sindikati, še ne morejo trditi, da ostali delavci stavko podpirajo in se strinjajo z njenimi zahtevami. Sindikati, ki predstavljajo druge delavce zdravstvenega sistema, se na stavko še niso odzvali niti s podporo niti z nasprotovanjem.

V luči spremembe retorike Fidesa je vladna taktika zavlačevanja za enotno rešitev plačnega sistema v javnem sektorju bolj tvegana. V preteklosti je bilo zdravnike iz Fidesa enostavno ločiti od ostalih in jih okriviti za propad pogajanj, a so z današnjo stavko svoj pristop omilili, kar lahko poslabša vladno pozicijo. Svoje zahteve so zdravniki že pripravljeni razširiti na vse zdravstvene delavce. Čeprav zaenkrat vztrajajo zgolj pri spoštovanju dogovorov in ločenem plačnem sistemu, se lahko tudi to spremeni. 

 

Vir slike: Pixabay