Mokre sanje nekdanjega premiera in srbskega predsednika Aleksandra Vučića so se uresničile. Odslej bo lahko vladal s praktično neomejenimi pooblastili. Na nedeljskih lokalnih in parlamentarnih volitvah je Srbska napredna stranka, ki ji načeljuje, osvojila več kot šestdeset odstotkov glasov v parlamentu in večino v skoraj vseh srbskih občinah. Parlamentarni prag sta, poleg manjšinskih, prestopili še Socialistična stranka Srbije, krajše SPS, pod vodstvom ministra za zunanje zadeve Ivice Dačića in novoustanovljena Srbska patriotska zveza, krajše SPAS, ki ji predseduje nekdanji vaterpolist in župan Novega Beograda Aleksandar Šapić.

Malenkost nižjo volilno udeležbo kot leta 2016 - volitev se je udeležilo okrog 50 odstotkov volivcev od 6,4 milijona volilnih upravičencev - gre pripisati opozicijskemu bojkotu in višanju števila obolelih za novim koronavirusom. Sedem opozicijskih strank, zbranih v Zvezi za Srbijo, je namreč volitve, ki so bile sprva razpisane za 26. april, pa so jih zaradi pandemije prestavili, bojkotiralo.

Možni koalicijski partnerici sta tako obe stranki, ki sta prestopili prag parlamenta. Socialistična stranka Srbije, stranka nekdanjega predsednika Slobodana Miloševića, je prvič od začetka 21. stoletja, recimo raje od konca NATO agresije, spet osvojila več kot trideset poslanskih sedežev. Kljub temu je tako imenovani ‘mali Sloba’ Ivica Dačić volitve označil za cunami številka dve, ki ni pometel le z opozicijo, združeno v Zvezi za Srbijo, temveč tudi z drugimi bolj radikalnimi političnimi akterji. Ob tem lahko seveda pričakujemo, da bo SPS tudi po tretjih rednih parlamentarnih volitvah želela vstopiti v koalicijo z SNS. Ta seveda koalicijskih partneric za vladanje zdaj ne potrebuje več, a enostrankarski sistem vse preveč spominja na nekdanjo federalno ureditev.

Možna koalicijska partnerica je pa tudi Šapićev SPAS. Preboj v parlament je stranki uspel tudi zaradi Šapićeve medijske prepoznavnosti, ki mu jo je prinesla afera s prepisanim doktoratom. Šapić je namreč v dvomljivih okoliščinah najprej magistriral na Megatrend University, na Univerzi Union pa je leta 2012 obranil doktorat, za katerega se je kasneje izkazalo, da je v večini plagiat knjige Selling and Sales Management. Prepisovalna afera je v naslednjih letih odnesla tudi Sinišo Malija, ministra za finance iz vrst SNS.

Da precej razdrobljena opozicija za uspeh nima zares pravih možnosti, se je začelo kazati že pred desetimi leti, ko je nekdaj močna Demokratska stranka začela toniti, vzporedno pa se je začela vzpenjati SNS, ki je bila ustanovljena iz ‘naprednejšega’ krila radikalne stranke. Vodilna opozicijska Zveza za Srbijo je konglomerat pisanih in ideološko povsem nezdružljivih strank, ki jih povezuje predvsem nasprotovanje trenutnim oblastem, torej Vučiću. Več poskusov konsolidacije levo od sredine je propadlo zaradi močnih egov in posledično kompromitirane javne podobe; socialni liberalci iz Demokratske stranke so imeli v zadnjih letih pogosto spore s člani nacionalistične stranke Dveri, potem je tu še nekdanji beograjski župan Dragan Đilas, ki mu kritiki očitajo zlorabe položaja v času županovanja. Zaupanje volivcev predstavnikom opozicijske zveze je začelo strmo padati leta 2018, ko so se začeli priključevati protestom Eden od petih milijonov. Gibanje, ki ni želelo biti opozicijsko, je javna podpora opozicijskih politikov precej oslabila, vladajoča SNS pa je proteste označevala kot kanonfuter opozicije.

Da je v Srbiji nezadovoljstva z oblastjo in s politiko nasploh dovolj, so pokazali prav omenjeni protesti. Mednarodni opazovalci OVSE-ja in opazovalci misije Crta so poročali o prevladujoči vlogi SNS v medijih, slednja pa se je v predvolilnih spotih poslužila celo magičnega realizma. Vse za to, da mobilizira čim večje število volivcev, predvsem tistih, ki bi sicer ostali doma. Med njimi je bil največji delež mladih, ki so v anketi Krovne organizacije mladih Srbije kot razlog za nezanimanje za aktualno politiko navedli predvsem to, da oblast ne naslavlja problemov nedostopnosti stanovanj, manka kulturnih vsebin v manjših mestih, neurejenega trga dela in kršenja delavskih pravic.

Šele tretje redne parlamentarne volitve v zadnjih tridesetih letih so pokazale jasno sliko na srbskem političnem parketu. Potem ko so volitve leta 2016 izbrisale posamezne stranke, so jih volitve leta 2020 dokončno pokončale. Vladajoča Srbska napredna stranka je ubrala zanesljivo taktiko. V časih visoke javne podpore je sklicevala predčasne volitve, da bi si utrdila oblast. Osem let od prvega prihoda v vlado je tako utrjevanje prevladujoče vloge SNS uspešno zaključeno. Pri nedeljskih volitvah pa ni šlo zgolj za potrjevanje stranke, temveč predvsem za ustoličenje njenega voditelja, predsednika države Aleksandra Vučića. Slednji prvič od prihoda stranke na oblast ni bil na volilnem seznamu, ker je leta 2017 postal predsednik države. To lepo potrjuje tudi trenutna srbska premierka Ana Brnabić, ki je bila v javnih predvolilnih nastopih precej neopazna in celo javno oznanjala, kdo vleče niti iz ozadja.

Predvolilna kampanja tako ni obravnavala večjih tem, saj je bila zaznamovana z epidemijo. Nedeljske parlamentarne volitve so bile namreč prve volitve v katerikoli evropski državi od izbruha nove koronavirusne bolezni, kljub temu da je Srbija - tudi zaradi počasne reakcije oblasti - bila ena huje prizadetih držav v jugovzhodni Evropi.

V kampanji se niso dotaknili tudi aktualnega dogajanja okoli Kosova, ki se ga vsi politični akterji izogibajo. V soboto je namreč v Beli hiši v ZDA predviden sestanek srbskega predsednika Vučića in kosovskega predsednika Hashima Thaçija.

Vučić, ki si je povsem prisvojil predvolilno kampanjo, v volilni slogan liste SNS postavil svoje ime in bil vseprisotni prvi obraz volilnega boja, je sicer napovedal, da priznanje Kosova ne bo tema pogovorov in da tega ne bo dovolil, medtem ko novi kosovski premier Avdullah Hoti, s katerim je uradni Washington veliko bolj zadovoljen kot z neposlušnim Albinom Kurtijem, pravi, da je cilj pogajalskega procesa natanko to – da se državi medsebojno priznata in da posledično Kosovo doseže priznanje petih članic Evropske unije, ki tega še niso storile.

Da bo Kosovo v novem sklicu srbskega parlamenta prevladujoča tema, kaže tudi srečanje Vučića z ruskim zunanjim ministrom Sergejem Lavrovom prejšnji teden. Rusija je odločno proti normalizaciji odnosov Beograda s Prištino, ohranjanje statusa quo pa ni pogodu ZDA in Evropski uniji. Če bo Vučić podlegel pritiskom slednje po spremembi ustave in oddaljevanju od preambule o statusu Kosova, bo izzval veliko razočaranje Rusije.

Veliko bolj zgovoren v predvolilni kampanji pa je bil molk nekdaj bolj kritične tujine, ki je nekdanjega radikalca in Miloševićevega ministra za propagando Vučića po njegovem preporodu v zadržanega in preračunljivega proevropskega politika že davno sprejela kot poroka večje stabilnosti na Balkanu. Vučića ni omenjal skoraj nihče, z izjemo pisma nekaj poslancev Evropskega parlamenta iz tabora socialistov in demokratov, kar je bolj kot ne potrdilo trend naraščajoče politične preračunljivosti skupin v Evropskem parlamentu, ki so kritične predvsem do tistih nacionalnih oblasti, ki niso z njihovega političnega pola.