Voli, ne voli
V Srbiji so včeraj potekale državnozborske volitve, na katerih je z veliko večino slavila Srbska napredna stranka, krajše SNS, pod vodstvom nekdanjega premierja in sedanjega predsednika Aleksandra Vučića. SNS je tako dobila več kot 60 odstotkov vseh glasov, parlamentarni prag pa sta prestopili zgolj še dve stranki, in sicer Socialistična stranka Srbije, krajše SPS, z dobrimi desetimi odstotki in Srbska patriotska zveza, krajše SPAS, z dobrimi štirimi odstotki. Komentira Dušan Spasojević, profesor na Fakulteti političnih znanosti v Beogradu.
Trenutna sestava državnega zbora bo tako vladajoči stranki nudila dvotretjinsko večino, namreč 189 od 250 sedežev, s tem pa možnost preprostega uveljavljanja njene volje. Čeprav bi bili pri nas malodane zaskrbljeni ob taki premoči neke specifične struje, pa to za Srbijo dejansko ne pomeni nič novega. SNS je namreč že v prejšnji sestavi vladala z okoli 100 sedeži, torej 40 odstotki poslanskih mest ob pomoči nekaterih manjših strank. Vučić je mesto predsednika stranke nastopil leta 2012, a se v višjih krogih srbske politike nahaja že od 90-ih let, ko je služil kot minister za informacije v vladi Slobodana Miloševića.
K takemu rezultatu je gotovo pripomogla tudi odločitev večine opozicijskih strank, da bojkotirajo volitve. Na ta način so želele prikazati nesmisel udeležbe, saj je bilo že vnaprej popolnoma jasno, da bo vnovič zmagal ravno Vučić. Poleg tega naj bi tovrstno dejanje bodoči oblasti odvzelo legitimnost.
Taktiko opozicijskih strank komentira študent novinarstva iz Beograda Lazar Adžić:
Kljub temu da z bojkotom pravzaprav ni ničesar dosegla, ga opozicija označuje kot uspešnega. Po drugi strani si neudeležbo lahko razlagamo tudi drugače. Ljudje v volitvah enostavno ne vidijo smisla. Več pove Katarina Živković, študentka na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu:
Da so se na volitvah dogajale številne nepravilnosti, ni skrivnost. Komentira Spasojević:
Številne stranke so se tako znašle pod parlamentarnim pragom. To vključuje že dodobra poznane radikalce pod vodstvom vojnega zločinca Vojislava Šešlja, ultradesničarsko gibanje Levijatan in Gibanje za obnovo Kraljevine Srbije. Več pove Adžić:
Ena od strank, ki ji je vendarle uspelo pridobiti sedeže, je že omenjeni novoustanovljeni SPAS. Predseduje ji Aleksandar Šapić, nekdanji vaterpolist in župan Novega Beograda, ki mu je na volitvah uspelo unovčiti svojo medijsko prepoznavnost.
Seveda pa se nobena od strank ni mogla zoperstaviti dejstvu, da je v času strogih omejitev gibanja, ki so v Srbiji veljale med epidemijo covida-19, SNS imela daleč največ medijske pozornosti, ki jo je seveda spretno izkoristila. Več o tem Adžić:
Prihodnost Srbije tako ostaja v sivini neliberalne demokracije in vprašanje je, ali in kako se bo iz tega izvlekla. Komentira Arsenije Milenković, študent na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu:
Čeprav se beseda “volitve” v srbščini glasi “izbori”, pa bi za osebo, ki se jih je udeležila, lahko brez skrbi za zmedo rekli, da “voli”. “Voli” Vučića.
Dodaj komentar
Komentiraj