Državni zbor je na zadnji dan pete redne seje po pobudi poslanca Stranke modernega centra, Marjana Dolinška, izglasoval novelo zakona o praznikih in dela prostih dni, ki na datum petindvajsetega oktobra uvaja v dnevnik državnih praznovanj nov praznik – Dan suverenosti. Če vam je vest nova, raje zadržite veselje, omenjeni praznik namreč ne bo dela prosti dan, saj ne da bi si kaj podobnega v deželi pridnih in delavnih sploh želeli.

Petindvajseti oktober označuje dan, ko so zadnji vojaki Jugoslovanske ljudske armade zapustili sveta tla domače grudi. Vendar na dotični praznik ne bomo slavili le srečnega dne, ko je Slovenija lahko stopila na pravo pot uresničitve lastne samobiti, temveč bo ta praznik po besedah poslanca Dolinška, praznik »ponosa, enotnosti in samozavesti, na vse, kar je ohranjalo naš narod skozi stoletja«. Ob tem Dolinšek predvidljivo dodaja, da bo to obenem tudi praznik človekovih pravic in svoboščin ter nasploh obče človeškosti, ki pa lahko znotraj takšnega nacionalističnega diskurza ostaja le strogo specifična.

Prav nič ne bi bilo nenavadno, če bi zgornje besede povsem enostavno umestili v kakšen govor bivšega premiera Janeza Janše ali pa njemu podobnih cvetov slovenske pomladi. Vendar nas nabor besed ne sme presenečati, predlog novega državnega praznika namreč prihaja iz morda sovražnih, a vendar sorodnih logov. Skozi grlo poslanca Dolinška je namreč zakon prišel v obravnavo po pobudi Zveze policijskih veteranskih društev Sever in Zveze veteranov vojne za Slovenijo, član slednje je Dolinšek tudi sam.

Tisto, kar pa navkljub vzajemnemu medijskemu blatenju in nestrinjanju glede zgodovinskih resnic velike Osamosvojitve druži oba tabora, je Dolinškov nacionalistični diskurz slovenske tranzicije, ki vztrajno dominira medijsko sceno. Takšen diskurz se vedno znova zakriva z neko kvazikozomopolitsko držo, nacionalizem se barva v moderno modre barve liberalizma, vendar je njegov rezultat lahko le nasproten. Skrajen in nujen učinek domače tranzicije je bil izbris malodane 30.000 ljudi iz registra državljanov, osamosvojena in moderna Slovenija se namreč lahko ohranja le z nenehnim uničenjem tistega, ki nam krati svobodo in nas odvrača od prave poti.

Eksplikacijo slednjega nam je podal nadvse modri premier Miro Cerar na svoji novinarski konferenci pretekli teden, ki jo je priredil, da bi se ubranil pred sumljivimi pogledi v medijski gonji proti visokim postranskim zaslužkom visokošolskih profesorjev. V zagovoru ob pojasnitvi lastnega poslovnega modela pravnih svetovanj ni pozabil dodati, da so te krivične obtožbe in manipulacije delo neznanega nasprotnika ali še raje nemoralneža, ki ga učinkovito delo moderne stranke očitno zelo moti. Kdo pa je ta zlodej, ki nam stoji na poti, nam Cerar ne ve povedati, vendar - dokler nas skuša speljati, je to le znak, da gremo v pravo smer.

Zgoraj navedeni zagovor bi prav lahko postavili ob bok govorom o komunističnih stricih in podobnih Janševih morah. Cerar in njegova stranka sta del istega gibanja sil, ki so rodile  ostale plodove slovenske tranzicije. Modre besede Cerarja so na nek način celo radikalizacija Janševih nebuloz, Cerar je namreč za razliko od slednjega transcendentiral nizkotne politične in zgodovinske spore, ki so v primerjavi s pravo potjo povsem nepomembni.

Tako besede Cerarja kot Janše spremlja zato isti model, ki spremlja ljubo slovensko politično pomlad. V rokah držimo načrt političnega ali še bolje etičnega projekta Slovenije, na nas je, da ga uresničimo, zato stopimo na svoje skupaj, izpolnimo dolžnost in stvari se bodo odvile po svoji naravni poti. Tu ni prostora za politiko, naša doba je znova pozitivizem in tehnokracija. A nekaj nam onemogoča, da bi se uresničili, sovražnik, večni zlodej manipulira z naivnimi kmetskimi glavami, da ne bi stopile po poti Pridigarja. A na koncu bo konstitutivna sestavina pridige ostal lahko le zlodej, le na njegovem truplu se gradi tranzicijska resnica.