Uvod

S temi besedami je voditelj pogovorne oddaje na hrvaški televiziji “Nedjeljom u 2” Aleksandar Stanković pred dobrim letom komentiral pričanje kapetana hrvaške nogometne reprezentance Luke Modrića v sodnem procesu proti Zdravku Mamiću, v katerem, za razliko od zaslišanja na policiji, s sklicevanjem na slab spomin ni želel obremeniti neformalnega prvega človeka hrvaškega fuzbala nelegalnih nogometnih kupčij. Tisti, ki so od nogometaša madridskega Reala pričakovali, da bo s svojo izpovedjo na sodišču Mamiću po letih izmikanj pomagal okoli vratu vendarle zategniti sodni laso, so bili nad Modrićem besni in v njem videli izdajalca, s stanjem v hrvaškem fuzbalu že tako razočarana večina pa se je z novo potrditvijo, da v njem ni nič več pozitivnega, le še bolj oddaljila od sicer v južni sosedi še vedno najpopularnejšega športa. Z junijsko nepravnomočno obsodbo Zdravka Mamića in soobtoženih je hrvaški nogomet padel na verjetno najnižjo točko od osamosvojitve, apatija in razočaranje nista bila nikoli prisotna v tolikšni meri kot le nekaj dni pred pričetkom svetovnega prvenstva, ki na Hrvaškem vselej, ne glede na moč reprezentance, poskrbi za posebno festivalsko vzdušje. Potem se je zgodila Rusija.

Morda so ravno kaotične razmere in pomanjkanje vsakršne dolgoročne strategije, ki se je odražalo tudi v igri, kakor je že med prvenstvom za Guardian ugotavljal lucidni Aleksandar Holiga, v kombinaciji z “inatom” reprezentantov poskrbele za največji uspeh hrvaškega nogometa. Izjemno talentirana generacija je vrsto let beležila neuspehe, očitkom, da najboljše igre kažejo zgolj v klubskih dresih, pa so se v primeru Modrića, Dejana Lovrena in sojenja Mamiću pridružili še obnogometni. Ti so ob naslovu svetovnih viceprvakov izginili, z vztrajnostjo, kljubovanjem in neverjetno voljo pa so nogometaši na svojo stran ponovno pridobili veliko večino hrvaške javnosti, sicer že od časov predsednika Tuđmana naučene, da družbene tegobe blaži skozi športne, predvsem nogometne uspehe.

Z uspehom, ki, kot je komentiral nekdo, dokazuje, da so možne tudi najbolj nemogoče stvari, sta se ponovno vrnila tudi vera v Stankovićevo zobno vilo iz uvoda in upanje, da bodo nogometaši uspeh izkoristili in aktivno pripomogli k spremembam v hrvaškem nogometu. Četudi je komentar voditelja znane pogovorne oddaje na hrvaški televiziji mestoma posplošujoč in relativizirajoč, pa smiselno opozori na različno dojemanje vloge športnikov v sodobnem športu. Ti naj bi imeli po prepričanju precejšnjega dela javnosti tudi družbeno odgovornost, prvenstveno s svojim športnim, pa tudi siceršnjim delovanjem pa naj bi skrbeli oziroma vsaj stremeli k skupnemu dobremu. V skladu s tem hrvaška javnost pričakuje, da jih bodo njihovi fuzbalerji razveseljevali z dobrimi rezultati, hkrati pa si prizadevali za urejene razmere v nogometu, ki bodo omogočale razvoj te igre in širšo družbeno korist, nikakor pa, da bodo stopili na stran tistih, ki se s fuzbalom okoriščajo.

Toda totalna profesionalizacija in komercializacija fuzbala sta že tako redke nogometaše, ki so si privoščili družbeni ali politični angažma, še zreducirali - izleti posameznikov na polje nenogometnega pa imajo največkrat zgolj promocijske namene. Hrvaški nogometaši so del tega, ob tem pa so za to nogometno okolje značilne še nekatere druge specifike. Hrvaški šport in v prvi vrsti nogomet je bil skozi 90. leta močno instrumentaliziran s strani takrat vladajoče desnice, kar ima vidne posledice danes. Igranje za nacionalno vrsto je za mnoge še vedno inherentno domoljubju, ki ga morajo reprezentanti izkazovati tudi izven igrišč. V novem mileniju hrvaška desnica vpliv v nogometu ohranja predvsem prek prepletenosti stranke HDZ z vrhom Hrvaške nogometne zveze, vključno z Zdravkom Mamićem. Ta se rad pohvali, da je drugi oče večini aktualne srebrne generacije, s tem ko je nogometašem skozi Dinamo pomagal do bogatih pogodb v tujini, pa si je zagotovil ne le finančne koristi, pač pa tudi dolgotrajen vpliv na mnoge od njih.

Da v takšnih okoliščinah ne znajo prekiniti s hrvaškim nogometnim modusom operandi ali nanj vsaj opozoriti, je fuzbalerje moč razumeti. Toliko bolj, če upoštevamo, da se od vrhunskih športnikov že od začetka zahteva maksimalna osredotočenost le na same treninge in lasten športni razvoj, namesto širjenja zanimanja pa se vzpodbuja zapostavljanje ostalih dejavnosti, celo izobrazbe. Tudi številni hrvaški nogometaši se, kot v svoji zadnji knjigi Nogomet i politika ugotavlja sociolog Dražen Lalić, še vedno soočajo s pomanjkanjem kulturnega kapitala, s te pozicije pa toliko težje kritično presojajo družbene pa tudi obnogometne okoliščine. Na nekritično obravnavo nekaterih družbenih pojavov, denimo nacionalizma ali pa nepoštenih kriminalnih praks, so gotovo vplivale tudi povprečne ali težke socialne razmere, če upoštevamo, da so nekateri člani hrvaške reprezentance odraščali z vojno izkušnjo, kakor tudi življenje v diaspori pri drugih.

Zahteve javnosti, da se aktualni svetovni viceprvaki zoperstavijo anomalijam v hrvaškem nogometu, so morda res prevelike in celo krivične, a v okoliščinah, ko se tega ne loti nihče drug, na nek način logične. Potem ko se bistrenja hrvaške nogometne mlakuže oziroma močivrja, kakor je razmere v tamkajšnjem žogobrcu pred leti označil SDP-jev minister za šport Željko Jovanović, nista upala lotiti ne politika ne sodstvo, imajo nogometaši s srebrom okoli vratu vsaj simbolno moč. Revolucije ne gre pričakovati, tudi bronasta generacija iz leta 1998 z Zvonimirjem Bobanom na čelu je spregovorila in o stanju v hrvaškem nogometu stališče zavzela šele po karieri. Modrićeva srebrna kompanija pa bo veliko naredila že, če se bo ogradila od vrhuške Hrvaške nogometne zveze in ji onemogočila, da bi s pomočjo zgodovinskega uspeha dala legitimnost svojim spornim nogometnim praksam.