Volitve postajajo vse pomembnejši del našega vsakdana. Pričakujemo lahko, da bodo po evropskih volitvah prejšnji teden kmalu sledile še državne v poletnih mesecih. Medstrankarske razprtije in vse večja tako imenovana politična nestabilnost botrujejo vse bolj pogosti prošnji Državne volilne komisije državljanom po odhodu na slovenska volišča. Ne gre se znebiti občutka, da ta nadvse sijajen instrument demokracije, ki pretvarja ljudsko voljo v suverenost zakonodajne in izvršne oblasti, vse bolj izgublja na svoji teži ter veljavi.

Ena najlepših manifestacij trenda politične abstinence in ignorance, so bile med drugim tudi letošnje evropske volitve. Na njih se je absolutna večina volivcev, dobrih 75 odstotkov, odločila za popolno ignoranco demokratičnega procesa odločanja. Ljudje so več kot očitno izglasovali nezaupnico trenutnemu sistemu odločanja, kar niti ne preseneča, saj volitve postajajo svojevrstna farsa. Odloča se namreč med zelo sorodnimi političnimi izbirami, ki vključujejo predvidljive univerzalne politične programe.

V mnogih pogledih volitve na državni ravni postajajo srhljivo podobne tistim na študentski. Pri obojih politični proces odločanja postaja vse bolj zreduciran na izključno sistemske mehanizme odločanja, torej volitve. Tovrsten pristop izigrava bistvo demokratičnega procesa, torej aktivno politično participacijo vseh volilnih upravičencev. Celoten proces se tako vrti okoli predvolilnega boja, ki se hitro sprevrže v cirkuško predstavo. Rezultat je vsesplošno razočaranje ljudstva, ki vse bolj ignorira dogajanje in iz distance opazuje tragikomičen boj za oblast. Predstavniški sistem se tako sooča z enim največjih izzivov v svoji zgodovini.

Na krizo predstavniškega sistema je na zanimiv način želela opozoriti ena izmed list, ki je kandidirala na letošnjih Evropskih volitvah, Sanjska služba. Glavni koncept omenjene liste je bil žreb sedmih različnih kandidatov, ki so jih izbrali izmed vseh prijavljenih interesentov. Glavni motiv udeležencev žreba je bila seveda precej mamljiva povprečna plača evroposlanca v Bruslju. Srečni izžrebanci so nato morali prepričati še ljudi na volitvah, da si resnično zaslužijo njihov glas za uresničitev svojih sanj. Zanimivost omenjene liste ni v tem, da se prek edinega inštrumenta izražanja ljudske volje v Evropski uniji posmehuje izrojeni Evropski ideji. Veliko bolj pozornost pritegne uporaba  žreba kot mehanizma za zagotovitev popolne enakosti izbire vseh prijavljenih sanjačev.

Žreb sicer ni popolna novost v demokratičnem procesu odločanja. V Atenah so omenjeni koncept izkoriščali za določitev posameznih državljanov na nekatere administrativne položaje. V izogib morebitnim zlorabam z žrebom pridobljene javne funkcije, ni bilo mogoče zasedati dvakrat zapored. Seveda ne smemo pozabiti omeniti, da je do udeležbe v žrebu bil upravičen le majhen del atenskega prebivalstva. Naključna izbira je po mnenju Atencev imela več prednosti, ena največjih je bila popolna izenačitev možnosti za izvolitev med bolj in manj premožnimi državljani.

V liberalni demokratični tradiciji, ki je po temnih letih srednjega veka nase prevzela dobršen del zahodnega političnega momenta, je tradicija žreba postala stvar preteklosti. Ideja izbire političnega kadra preko naključja se namreč ni preveč dobro zlivala z liberalno idejo vnaprej predvidljivega prepričevanja potencialnih podpornikov. Liberalna misel je dodobra zaznamovala ključne procese navidezne demokratizacije zahodne poloble v preteklih stoletjih. Največjo grožnjo je tej novi paradigmi predstavljala prav neodločena in nestabilna javnost, torej sam demos. Številni misleci so se zato ukvarjali s problemom protislovja legitimacije samega liberalizma. Rešitev zagate se je ponudila v obliki vpeljave volitev predstavnikov, kot jih poznamo dandanes.

Volitve so zelo elegantno izigrale žreb v tekmi najboljše metode za izbiro in uveljavljanje ljudske volje. Nepredvidljivo naključje je bilo zamenjano s predvidljivim medsebojnim bojem za oblast. Neposredna demokracija je bila zamenjana s predstavniško in zdelo se je da je politični gordijski vozel naposled le bil presekan. Vendar pa predstavniški sistem slabih dvesto let po svoji vpeljavi doživlja notranjo krizo. Najlepše se to odraža v prav v izgubi legitimnosti ter vse manjših razlikah med ponujenimi političnimi opcijami znotraj samega pluralnega sistema.

Trenutni politični sistem obupno potrebuje temeljito redefinicijo političnega in politične odgovornosti, v kolikor želi ponovno vzpostaviti svojo legitimnost pred javnostjo. Odločanje o izvolitvi morebitnih alternativnih političnih opcij lahko sicer omili ali odloži izvajanje nekaterih škodljivih politik, vendar žal na dolgi rok največkrat obvelja trditev Margaret Tatcher ''There is no alternative''. Žreb bi lahko v zastarel in okostenel proces odločanja, ki se je izrodil v tragikomično gledališko predstavo, vnesel nov in svež pristop pri izbiri političnega kadra.

Napovedovanje prihodnosti našega političnega sistema je skrajno nehvaležna naloga. Z gotovostjo lahko trdimo, da bo moralo priti do  precejšnjih sprememb na področju razumevanja političnega in legitimnega. Tovrstne tendence dajejo žrebu ponovno možnost in teren, da se dokaže kot metoda, ki utegne preseči protislovja obstoječega sistema izbire. Skladno s tem pa se bo seveda moralo radikalno spremeniti tudi naše razumevanje politike in političnega.

Za komentar sem bil tokrat izžreban Martin Kovač.