Besede, ki jih je izrekel kandidat za predsednika države s strani Slovenske demokratske stranke, ki ga podpira tudi Nova Slovenija, ali pa morda stara Slovenija, ki živi še tam v času kraljevine Jugoslavije v marsikaterih pogledih, Milan Zver, da si bo prizadeval, da Slovenija postane še bolj varna, pravična, solidarna in gospodarsko še bolj učinkovita država, so samo abstraktna puhlica, ki nakazuje na pomanjkanje vizije. Pa ne samo njegove, ampak prej splošne, da ne bo pomote. Govoriti o solidarnosti, ko kandidiraš s podporo stranke, ki zmanjšuje socialo in davke bogatim, je malo mimo, razen če je s to solidarnostjo mislil, da sosedu pomagaš nabirati grozdje ali paradižnik na podeželju, kjer bo nabiral glasove.

Danes izjaviti, da si za več solidarnosti in pravičnosti, brez jasnega vzvoda oziroma ideje, kaj naj bi to bilo, je kot da bi se po sholastično pogovarjal, koliko angelov lahko natakneš na iglo, pa še to je imelo več smisla. Deklarativno se sicer skoraj vsi politiki strinjajo, da naj bi solidarnost in pravičnost obstajala, le da nihče več ne ve, kaj naj bi to točno bilo, ampak lepo zveni. Je pa res, da je vsaj pravičnost zelo kompleksen pojem in zelo priročen pri nagovarjanju volivcev, kot tudi solidarnost. Skoraj vsi imajo namreč radi pravičnost in solidarnost, predvsem pa zase.

Pustimo malo solidarnost, pa se vrnimo k njej na koncu odstavka. Na ravni Evropske unije se kažeta samo dve varianti. Ena je stroga nemška, ki jo simbolizira Angela Merkel. Ta varianta je zategovanje pasu in marljivost, druga opcija pa naj bi vzniknila z zmago Francoisa Hollanda na francoskih predsedniških volitvah, ki bi rad zagnal gospodarstvo s čim manj varčevanja in investicijami, ki jih zagovarja tudi Merklova. Tretje možnosti, vsaj sodeč po diskurzu politikov v mainstream medijih, kratko malo ni. Pavle Gantar je pred kratkim dobro omenil, da med gledanjem seje Državnega zbora, na kateri so razpravljali o varčevalnih ukrepih, nekih velikih razlik med strankami, razen kozmetičnih, ni opazil. Nekateri bi dvignili davek na dodano vrednost takoj, nekateri bi ga pa čez tri mesece. Nekateri bi plače zmanjšali za 8 odstotkov, nekateri pa za 9. Nekateri bi socialno podporo zmanjšali za 10 odstotkov, drugi pa za petnajst. In tudi pri dvigu davka na dodano vrednost lahko slišimo besedo solidarnost, saj bi vsi pač recimo za dva odstotka več prispevali v proračun in bi bilo to enakovredno in pravično.

Zato je danes v Evropski uniji paradoksalno najbolj priročno govoriti, da si lahko solidaren ali pri varčevanju ali pa pri recimo nabiranju sadja. Morda je imel Zver pod solidarnostjo ravno to v mislih. Za kaj drugega ni več denarja in idej. Državam se denar posoja zato, da lahko varčujejo. O kakšnih reformah, ki bi bile solidarne do najnižjih slojev, pač ni več možno razmišljati, saj moramo vsi krčiti sredstva. Pa tudi stari rek iz 20. stoletja, da so razlike v družbi upravičene, dokler imajo revnejši sloji zavoljo stratifikacije korist od tega, je malo zastarel. Na račun tega, da se ponovno zažene gospodarstvo, je potrebno zmanjšati davke bogatim in omogočiti investicije, pa čeprav je jasno, da bodo nekdanja delavka Mure, bivši delavec Primorja in podobne osebe od tega imele bore malo. Bi pa morda morali biti deležni več solidarnosti, pa ne varčevalne seveda.

In da ne bomo sentimentalni, kot je bil Zver, saj ni nujno, da moramo živeti v družbi solidarnosti. A ni se potrebno naslanjati na ta pojem, ker lepo zveni, kot to počne Zver, znan zagovornik tiste politike Evropske unije, ki jo najbolj privlačijo varčevalni ukrepi in fiskalni hokus pokus. Zaključimo z manj sentimentalnimi besedami o pravičnosti in solidarnosti. Svoboda je za redke izbrance, enakost ni nikoli in tudi nikoli ne bo obstajala, solidarnost pa je nespodobna.