Ob analizi sledilcev ameriških predsedniških kandidatov na Twitterju se je izkazalo, da ima največ nepravih, izmišljenih, fake sledilcev Hillary Clinton. Le 65 % naj bi jih bilo dejanskih, živečih bitij, ki dihajo, jejo, delajo in najpomembneje - volijo. Še bolj zanimiv kot ta podatek je morda pogled na drugo stran lestvice - kdo je torej kandidat, katerega sledilci so najbolj resnični in neizmišljeni? Na vrhu seznama sta se pri 90 % sledilcev znašla Donald Trump in Bernie Sanders, po en predstavnik republikanske in demokratske stranke torej. Ali to pomeni, da sta to najbolj true, resna in resnična kandidata? No ja, če pogledamo drugo analizo sledilcev predsedniških kandidatov, se izkaže, da prav realen predstavnik ameriškega prebivalstva ni nihče.

Twitter v dokaj podobnih razmerjih uporabljajo pripadniki različnih, v pomanjkanju boljše besede, ras. 21 odstotkov belcev, 27 odstotkov Afroameričanov in 25 odstotkov Latinoameričanov je aktivnih uporabnikov. Podobna je torej prisotnost posamezne skupine na tem socialnem omrežju glede na njihovo celotno populacijo. Pregled sledilcev je pokazal, da je sledilstvo vseh predsedniških kandidatov za naslednje leto pretežno belo. Če se primerja stranki, demokrati povprečno izpadejo malo bolje kot republikanci, saj jim sledi le zmerno do pretežno belo prebivalstvo, povprečno 89,9 %. V državi, kjer je sicer odstotek belcev nekaj več kot 10 odstotkov nižji od tega, se hitro postavi vprašanje, koga res predstavljajo in zastopajo ameriški kandidati za predsednika oziroma predsednico. Še najbolje se z Latinoameričani izkaže Hillary Clinton, ki to populacijo precej očitno poskuša nasloviti tudi s svojimi Twitter objavami, kjer se med drugim lahko naučimo, kako v španščini reči “dajmo, Hillary!” - “Vamos, Hillary!”

Čeprav gre za poenostavljen pogled na podporo kandidatom, ki se bo v prihajajoči neskončni kampanji še spreminjala, pa Twitter sledilci vseeno odsevajo nepovezanost kandidatov, njihovih izjav, načrtov in vrednot z realnostjo velikega dela prebivalstva. Če seštejemo samo latinoameriško in afroameriško prebivalstvo, smo že na 30 odstotkih. To je delež, ki ima na izid volitev lahko, in je že imel, odločilno vlogo. A nekako se izbira novega, vsaj na pogled drugačnega kandidata, ni izšla. Stanje teh istih manjšin v ZDA ostaja enako, kar potrjujejo tudi množični protesti zadnjega leta. Ti potekajo v okolju vseprisotnega rasizma in diskriminatornih praks, ki udeležence v nesorazmerno veliki meri omejujejo in ki so sploh razlog za upor. Med svetlečimi, do potankosti izoblikovanimi, na polico postavljenimi kandidati se je tisti, ki naj bi bil drugačen, nov, manj škodljiv, eko, fair trade, izkazal za - nič novega. Tudi ko gredo manjšine na volišče, to torej ne pomeni sprememb.

Zdi se, kot da nekaj sistemsko preprečuje ljudem, ki prilezejo vsaj blizu kandidature za vodjo Združenih držav Amerike, stik z realnostjo. A če pogledamo drugače, je to v deželi sanj in neskončne vere v uspeh, najbolj logičen pojav. Kaj se bo pojavilo na meniju v državi, v kateri je predsedniška tekma nepojmljivo dolga in dostopna le tistim z radodarnimi korporativnimi podporniki, je pač jasno. Še trenutno največja alternativa, Bernie Sanders, ki v svojih načrtih govori o neenakosti, o strukturnem rasizmu in tudi spremembah financiranja volilnih kampanj, bo težko več kot izjema, ki potrjuje pravilo.

Nazaj k reprezentiranosti - zastopstvu - in odločitvam. Kot je značilno za domnevno neskončno in popolnoma svobodno kapitalistično izbiro, se na koncu izkaže, da je ni. Možnosti izbire je lahko tisoč, a na koncu gre le za odločitev med slabim in slabšim. Ni možnosti, bodimo malce patetični, izbire spremembe. Pa ne take znane, Obamove, ampak take, ki bi imela na Twitterju za sabo manjšine. Tiste, ki bi prepričala ljudi ne samo s tem, da je malenkost manj grozovita od drugih možnosti. Kot najbolj fake med fake kandidati s fake sledilci se na koncu izkaže izbira sama.

Izbirati med možnostmi, ki jih nočeš, izbirati v umetno ustvarjeni in omejeni vrsti stvari, v tem primeru kandidatov, je žalosten približek možnosti odločanja o spremembah. 65 milijonov aktivnih ameriških Twitter uporabnikov res ni najboljši začetek in ne konec resnega razmišljanja o volitvah in reprezentativnosti. A morda nam pokaže, kje je podpora takrat, ko pred tabo ni nujnosti izbire med vsem, kar ti ni blizu in te ne zastopa, samo v želji in ohranjanju minimalnega upanja, da se zadeve še dodatno ne poslabšajo.

Podpore s strani številnih ni, a kolesje se vrti dalje. Nekdo bo izvoljen, sistemski rasizem, strukturno nasilje in neenakost pa bodo ostali. Sprememba sistema je redko nekaj, kar obkrožiš na volilnem listu. Ali čemur lahko slediš na Twitterju.