V Cankarjevem domu je včeraj potekal Kulturni dan Zahodne Sahare z naslovom Barva peska. Tragični zgodbi Zahodne Sahare in boju sahravijskega ljudstva za neodvisno državo, ki poteka že vse od nelegalne maroške okupacije njihovega ozemlja leta 1976, smo tudi na naši radijski postaji v preteklosti že namenili nekaj prostora. Tokrat nameravamo zato predvsem osvetliti včerajšnji dogodek v Cankarjevem domu in prenesti sporočilo, ki ga je le-ta skušal poslati v slovensko javnost.

V okviru kulturnega dne Zahodne Sahare so tako preko celega dne potekala predavanja, delavnice, razstave, filmske projekcije, okrogla miza in koncert, ki so bili namenjeni vsem starostnim skupinam, od osnovnošolcev, srednješolcev do študentov in starejše populacije. Skupni cilj vseh je bil predvsem približati zahodnosaharsko družbo, kulturo, umetnost, tradicijo, pa tudi trpljenje v begunskih taboriščih, boj za neodvisnost ter neodločnost in dvoličnost mednarodne skupnosti, ki miži ob okupaciji njenega ozemlja s strani Maroka, kršenju človekovih pravic in se hkrati okorišča z njenimi naravnimi bogastvi.

Dogodek je organiziral Organizacijski odbor ZA Zahodno Saharo, v katerem sodeluje tudi Damjan Mandelc, docent obče sociologije in raziskovalec na oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Takole je strnil včerajšnje dogodke in njihov pomen pri ozaveščanju slovenske družbe o problemu Zahodne Sahare:

(izjava se nahaja v posnetku oddaje)

In zakaj je pravzaprav pomembno, da je slovenska javnost obveščena o situaciji v Zahodni Sahari? Ponovno nam odgovarja Damjan Mandelc:

(izjava se nahaja v posnetku oddaje)

Na ta način smo torej prišli na področje zunanje politike naše države, Evropske unije, kateri pripadamo, in tudi celotne mednarodne skupnosti, kateri gre sramota, da za sahravijsko ljudstvo ne velja mednarodno pravo in so jim zanikane osnovne pravice, predvsem pravica do samoodločbe. Dejstvo je namreč, da so sahravijsko ljudstvo in njihove pravice žrtev mednarodne „realpolitike“, ki temelji na moči, diktatu velesil in ekonomskih interesih. Vse to je pač na strani Maroka, ki ima v Združenih državah Amerike in Franciji dolgoletna in trdna zaveznika, v Evropski uniji pa ekonomskega partnerja, čigar interesi so nad spoštovanjem mednarodnega prava in pomisleki zaradi konstantnih kršitev človekovih pravic.

Uradna slovenska zunanja politika pri tem vprašanju sledi svoji praksi priklanjanja velikim državam in ni sposobna lastnega stališča, ki bi bilo konsistentno z njenim deklariranjem za zgoraj naštete vrednote. Izjema so nekateri evroposlanci, z Ivom Vajglom na čelu, ki v Evropskem parlamentu in širše odpirajo vprašanja Zahodne Sahare in naštetih problemov. Ob tem dodajmo, da je prav Evropski parlament leta 2011 zavrnil ribolovni sporazum med Evropsko komisijo in Marokom zaradi očitnih pomislekov, da se bo z njim zahodnosaharsko naravno bogastvo izkorišča brez kakršnihkoli ugodnosti za zahodnosaharsko ljudstvo.

Na večerni okrogli mizi je sodeloval tudi Mohamed Malainin, ki je predstavnik Fronte Polisario za balkanske države. Polisario je osvobodilna organizacija in mednarodno priznana zastopnica Zahodnih Saharcev. Takole je Malainin opisal svoje izkušnje pri stiku z uradniki zunanjih ministrstev v državah, kjer opravlja svoje delo kot nekakšen veleposlanik in ocenil zunanjo politiko naše države pri vprašanju Zahodne Sahare:

(izjava se nahaja v posnetku oddaje)

Tragedija Sahravijskega ljudstva je tudi v dejstvu, da njihov boj za neodvisnost ostaja v nekakšni senci podobnih konfliktov po svetu in ni tako medijsko izpostavljen. Tu se ponujajo predvsem vzporednice s Palestino. Takole je novinar Erik Valenčič, tudi dolgoletni sodelavec Radia Študent, poskušal razložiti vzroke dejstvu, da boj Sahravijcev za neodvisnost ni tako medijsko izpostavljen in ni deležen tolikšne pozornosti:

(izjava se nahaja v posnetku oddaje)

In nažalost moramo zaključiti v skladu s zadnjimi ugotovitvami o medijski neprivlačnosti Zahodne Sahare. Tudi na sinočnji okrogli mizi, na kateri je poleg treh naših sogovornikov sodeloval še Aleš Skorenšek-Pleš, direktor Inštituta za študije Zahodne Sahare, bi bili prsti ene roke namreč že več kot dovolj za preštevanje novinarjev, ki so ji namenili pozornost.