V Trubarjevi hiši literature se je v organizaciji Pedagoškega inštituta odvila debata o neenakosti v vzgoji in izobraževanju. V pogovoru so sodelovale Valerija Vendramin s Pedagoškega inštituta, Metka Mencin Čeplak s Fakultete za družbene vede in Majda Hrženjak z Mirovnega inštituta, ki so predstavile prevladujoče usmeritve na področju vzgoje in izobraževanja glede spolov in njihovo današnjo specifičnost, ki se veže tudi na prevladujočo neoliberalno ideologijo.

V uvodu je Valerija Vedramin predstavila trenutno obravnavo neenakosti pri vzgoji in izobraževanju, kjer pa je ta sprejeta kot tema, ki ni več relevantna ali vsaj ne več nujna pri vključevanju v programe. Nadaljuje s primerjavo leta 1995, ko je izšla prva bela knjiga o vzgoji in izobraževanju, z današnjim časom.

Izjava

Fokus se je torej prenesel z medpredmetnega pristopa k problemu do ugotovitve, da naj bi na neki točki šolski sistem postal tak, da depriviligira dečke. Problem deklic je torej rešen, dečke so prehitele, s spolom se nima več smisla ukvarjati, razen morda na način zaščite fantov pred temi uspešnimi dekleti. Vedramin izpostavi še dva aspekta, ki sta v sedanjih učnih načrtih bolj problematična kot prej, in to sta uporaba ženskih in moških oblik ter pomanjkanje smernic pri oblikovanju učbenikov glede določenih tem.

Izjava

O prevladujočem diskurzu o spolu v vzgoji in izobraževanju nadaljuje Metka Mencin Čeplak. Kot pomanjkljivost podatkov, ki se nanašajo izključno na število pripadnikov in pripadnic določenega spola, izpostavi dejstvo, da analize, ki iz teh podatkov sledijo, spregledajo druge elemente, predvsem družbeno-ekonomski razred posameznice oziroma posameznika.

Izjava

Je pa spregledanje razlik znotraj spola in neupoštevanje drugih kategorij, ki ljudi delijo poleg spola, nasploh značilno za nekatere pristope do enakosti. Majda Hrženjak izpostavi različne vizije enakosti in njihov vpliv na naslavljanje razlik med spoloma.

Izjava

Namesto da bi se pri vzgoji in v izobraževanju razvijal širok pristop, vključujoč širok pogled z različnimi hierarhijami v družbi, ki določajo posameznikov položaj in prestop iz delitve na monolitni skupini moških in žensk, se od začetnih slovenskih pristopov stanje dejansko slabša. S tem se prikriva različne skupine neenakosti.

Slovenski šolski sistem torej vztraja na kategoriji spola, razlike med spoloma se izpostavljajo predvsem, ko se govori o tem, da dečki zaostajajo, za kar je okrivljena feminizacija učiteljskega poklica. Pojasni Vedramin.

Izjava

Proti koncu so se gostje ponovno usmerile na merjenje enakosti glede na delež predstavnikov in predstavnic posameznega spola v določeni obliki izobraževanja ali njihovem uspehu. Pri tem se namreč ne ignorira le drugih kategorij neenakosti, ampak se poskuša meriti nemerljivo, poleg tega je njihova koristnost vprašljiva. Mencin Čeplak izpostavi dejstvo, da gre sicer pri tem za problem, ki se ga zavedamo šele od časov, ko so tudi ženske na margini prek delne emancipacije začele opozarjati na druge oblike neenakosti. Čeprav je zdaj to del kritike feminizma, pa, kot že omenjeno, ni del splošnega diskurza o neenakosti med spoloma.

Izjava

Za konec je treba izpostaviti še  povezavo feminizma z neoliberalizmom, ki je prevladujoč v zadnjem času in onemogoča konkretno ter učinkovito naslavljanje problemov neenakosti, saj se kup problemov spregleda. Poleg tega, da ženske še vedno ostajajo temelj reprodukcije delovne sile v domu, se jih vedno bolj spodbuja h karierizmu, kjer pa jih čaka prekerno delo. Zaključi Hrženjak.

Izjava