7. 3. 2023 - 17.00

Perspektive potresa

Audio file

Carigrad, 12. november 2022

Audio file
17. 2. 2023 - 17.00
Prevprašujemo zagotavljanje humanitarne pomoči v Siriji po potresu

»Jutri ob 18.57, kjerkoli po državi že ste, udeležite se državne potresne vaje«, se glasi sporočilo, ki včeraj prispe na vsak telefon s turško predklicno številko. Državni urad za obvladovanje naravnih nesreč oziroma AFAD potresno vajo izvede brez konkretnih napotkov ali smernic za evakuacijo. Kljub temu da bi morali ob sireni zapustiti domove ali druge stavbe in oditi na zbirna mesta, je potresna vaja za ljudi le še eno breme. Nihče ne preverja, ali se je kdo potresne vaje udeležil ali ne. Če tri pred sedmo ne bi bilo glasne sirene, bi si lahko mislil, da gre morda za dnevni vrh prometne konice ali začetek praznične potrošniške mrzlice. Brez resnega zavedanja o razsežnosti potresne ogroženosti Turčije domačina vprašam o namenu in poteku potresne vaje. Odgovora na oboje ne navede, izpostavi pa dejstvo, da še nobena vlada – kljub katastrofalnemu potresu v Izmitu leta 1999, ki je bil povod za ustanovitev AFAD-a – ljudi ni uspela ali želela pripraviti na potres. Med monologom o nepripravljenosti na morebiten nov hud potres neironično zatrdi, da se ljudje s potresi pač spopadajo intuitivno in iracionalno, saj jim nihče nikoli ni na celovit način predstavil varne alternative. Skakanje skozi okno ne glede na to, ali živijo v pritličju ali 20. nadstropju potresno ogroženega nebotičnika, ni izključeno. Vsedržavne in vsakoletne potresne vaje so po njegovem le iluzija, ki ljudem ponuja varljiv občutek varnosti in so namenjene le same sebi. Kot pove, ljudi konec koncev ni strah, so pa v pričakovanju nečesa hudega – od zadnjega domnevnega poskusa državnega udara je minilo že skoraj sedem let, do naslednjih volitev, ki bodo državo še globlje vkovale v negotovo gotovost, pa je le slabega pol leta.

 

Diyarbakır, 6. februar 2023

Ura bo pol petih zjutraj. Meja med sanjami in polno zavestjo je meglena, vse dokler v sobo, kjer prenočujem, panično ne vdre kurdski gostitelj. Luči niti ne prižge, temveč iz zadnjega žepa hipno izvleče telefon, medtem ko še zmeraj kolebam med sanjami in zavestjo. Gostitelj, sicer učitelj likovne umetnosti v eni večjih osnovnih šol centralnega Diyarbakırja, ne zna angleško, jaz pa ne kurdsko, zato mi do pretresene zavesti pomaga palec na njegovi desni roki, ki gospodični iz prevajalnika Google ukaže, naj spregovori.

There is an earthquake.

Po nekaj minutah zaskrbljujoče tišine skupnega čakanja se ritem zemljinega plesa utrujeno prevesi v skorajšnje mirovanje. Čutiti je le še ostanke panike kurdskega učitelja, ki je zaradi tega, ker sem napol spal, sam nisem doživel. Kurdski učitelj naposled zapusti sobo, vedno šibkejši valovi potresa me pospremijo v plitek spanec. Čez par ur se do kopalnice sprehodim v temi, ker luči ne delajo. Telefon nima signala. Pogled čez okno na stanovanjsko ulico v središču mesta mi pomaga doumeti, da za pomanjkanje svetlobe ni krivo stikalo, ampak izpad elektrike. Edini razlog, da Diyarbakır – največje kurdsko mesto v Turčiji – v zgodnjih jutranjih urah ni ovit v popolno temo, je svetlobno onesnaženje, ki se odbija od sveže zapadlega snega. 

Okoli osme zjutraj se sončni svetlobi pridruži elektrika. Vse se zdi popolnoma običajno – še zmeraj ne vem, če sem to, o čemer razmišljam že vse jutro, zares doživel. Neprepričan v dejanskost dogodkov zadnjih štirih ur si utrujen nadenem težak nahrbtnik in poiščem prvi taksi do avtobusne postaje, ki stoji na obrobju mesta. Taksist mi želi dopovedati, da bom moral do začetka vožnje počakati še nekaj minut, nakar se v taksiju pridružita zamujajoča gradbinca. Vožnja iz centra je še zmeraj običajna, še najbolj neobičajne so relativno dolge vrste pred pekarnami, v katerih prodajajo ekmek – spužvasti beli kruh. Gradbinca iz avta izstopita po dobrih desetih minutah. Po izgledu njune opreme sklenem, da ne gre zgolj za izpad elektrike. Taksist začne spet govoriti kurdsko, a lahko razumem, o čem govori. Ni pretirano žalosten, niti pretresen, njegov glas je skupaj s kurdskim šlagerjem na radiu pomirjujoč – z izjemo trenutka, ko začne z rokami imitirati nekaj, za kar se mi zdi, da sem doživel.

Do avtobusne postaje prispem v trenutku, ko začne spet močno snežiti. Postaja se mi v primerjavi z dnem in pol pred tem ne zdi nič kaj bolj kaotična. Obisk stranišča še vedno stane štiri lire, avtobusi kot povsod drastično zamujajo, nenavadno je le, da v menzi, kjer ponujajo večinoma težko hrano, ob pol deveti jutranji sloni toliko ljudi. Vse oči ljudi v menzi so usmerjene v televizijski zaslon, na katerem se v živo predvaja prvi program turške državne televizije TRT. Iz televizijske slike dešifriram napis »izredna novica« in številko 7,4. Tudi tukaj nihče ni pretirano paničen ali vidno zaskrbljen – le sem in tja vidim kakšno gospo v družinskem delu menze, ki z dvigom roke pred usta izrazi nekaj podobnega zaskrbljenosti. Moški del postajališke menze je brezizrazno poseden križem rok, verižno kajenje v notranjih prostorih pa tudi ne indicira česa blazno posebnega. 

Avtobus s končno postajo v Erzurumu – smučarskem središču v centralni Anatoliji – krene na pot nekaj čez deveto jutranjo. Jutranji prometni kaos v Diyarbakırju terja dobro uro, dokler se cesta ne začne vzpenjati proti vzhodnemu delu gorovja Taurus. Na sedežu za menoj sedi Kurdinja, ki me nagovori v nemščini. Po nekaj spregovorjenih stavkih o njeni kratki vrnitvi iz Kölna v domovino zaradi očetove bolezni, se pogovor konča z njenim stavkom »Was für eine Katastrophe!«. Kmalu zatem prejmem nekaj sekund trajajoč klic iz Slovenije. Iz zaskrbljenega glasu očeta, ki preveri, ali je z mano vse v redu, izluščim nejasen fragment dogajanja, ki je očitno že doseglo svetovne komunikacijske kanale. V kombinaciji z »Was für eine Katastrophe!« mi klic ne pusti spati na izredno neudobnem avtobusu, zdaj vozečem proti mestu Bingöl. 

Skoraj istočasno, ko se voznik odloči za postanek blizu Bingöla, imam spet internet. Moj telefon skoraj pregori od sporočil prijateljic, znancev in neznancev, ki želijo le eno: odziv. Število zaskrbljenih ljudi, ki želijo poizvedeti o moji lokaciji in stanju, me v naslednjih sekundah vodi do portala MMC RTV SLO. Na naslovnici je številka za štiri decimalke višja od tiste z avtobusne postaje, poleg nje pa število umrlih, ki narašča s skoraj vsako osvežitvijo portala. Kljub težko pričakovani razjasnitvi vseh okoliščin in razsežnosti naravne nesreče z vrhuncem pred pol dneva, se moji sopotniki in sopotnice ne zdijo niti približno tako prestrašeni kot jaz. Vprašam se o njihovih možnostih dostopa do verodostojnih informacij v maternem jeziku. Twitter ali Instagram, ki ju večina »neposlušnih« državljank in državljanov uporablja, da se ne bi ujeli v brezizhodni krog vladno naročenih polnovic, namreč ne delujeta.

Okoli druge ure popoldne mi radijski sodelavec pošlje sporočilo o drugem potresu z epicentrom severneje od prvega. Prvi epicenter je bil od mene oddaljen slabih tristo kilometrov, drugi je po petih urah vožnje do vzhodnega Taurusa oddaljen slabih petsto kilometrov. Spletne informacije o drugem potresu me do neke mere pomirijo, saj mi potresna verzija Google zemljevidov vizualno razkrije, da sem izven območja najresnejše nevarnosti, medtem ko v travmatični vnemi s pomočjo VPN-a najdem prve posnetke padanja stanovanjskih hiš v mestu Şanlıurfa, ki sem ga obiskal pred dvema dnevoma. 

Preostanek vožnje do Erzuruma spremlja mrzlično osveževanje novičarskega portala nacionalke. Druga številka v naslovu najbolj izpostavljene vesti brez prestanka narašča. Dobrih sto kilometrov stran od končne destinacije gorski prelaz med Bingölom in Erzurumom zajame snežni metež. V ogledalu vidim voznika, kako si prižiga cigarete. Eno za drugo do dvajsete, ko vsem potnicam in potnikom naroči, naj se premaknemo na konec avtobusa in z ubranim počepanjem in vstajanjem vozilu pomagamo, da se prebije čez prelaz na višini približno 2500 metrov nadmorske višine. 

 

Erzurum, 7. februar 2023

Potem ko sem zvečer pregledal vse informacije o potresu, ki so na voljo, mi telefon zjutraj še enkrat več pregori. Tokrat zaradi Odmevov prejšnjega dne.

 

Tanja Starič: In na naši povezavi pozdravljam Andreja Štera...

Ministrstvo za zunanje zadeve me ni kontaktiralo, niti ne vem, kako bi me lahko brez mojega vedenja izsledilo. Spomnim se le, da so na vsakem avtobusu, na katerega sem se na jugovzhodu Turčije vkrcal, skenirali izkaznico z dovoljenjem za bivanje. Morda so turške oblasti na podlagi klica iz Slovenije obvestile naše ministrstvo. Morda pa sta na območju potresa dva mlajša moška, ki sta na študentski izmenjavi v Carigradu in sta se po potresu premaknila proti centralni Anatoliji. Kakorkoli že, v kontaktu nisem z nikomer z Ministrstva za zunanje zadeve.

Vzdušje v Erzurumu je drugačno kot dan prej. V vsaki restavraciji, vsaki kavarni in prav tako vsaki trgovini ali poslovnem protoru so neprestano prižgane televizije z živo sliko TRT-ja. Številke žrtev še vedno potenčno naraščajo. Ljudje po večini strmijo v zaslone, sem ter tja se zasliši »Mashallah« – to je božja volja, žalosti ali bolečine ne izražajo pretirano. Na ulici prvič vidim mlajšo žensko, ki toči solze, medtem ko se z nekom pogovarja po telefonu. 

 

Carigrad, 10. februar 2023

Od najsmrtnonosnejšega potresa v zgodovini turške republike so minili štirje dnevi. Carigrajske ulice so prazne še bolj kot po novembrskem domnevno terorističnem napadu na aveniji Istiklal. Napis »Geçmiş Olsun Türkiye«, hitro okrevaj Turčija, me spremlja povsod – od letališča do samopostrežnega okenca v fastfoodu. Čeprav je Carigrad približno enako oddaljen od Slovenije kot od večine v potresu najbolj prizadetih mest, potres vpliva na vsakdanje življenje vseh. 

Najbolj očiten izraz žalosti in bolečine je okrnjeno dogajanje v javnem prostoru. V primerjavi s sliko izpred nekaj dni, ko so bili nekateri do žalovanja še zadržani, se zdi, kot da bi nekdo pritisnil na rdeči gumb, ki je sprožil nacionalno zavedanje o vseh razsežnostih katastrofe. Če je bilo v prvih urah po potresu žalovanje še preuranjeno, je po nekaj dneh, ko državne strukture začnejo uporabljati narativ krize, žalovanje ultimat – državljanska dolžnost. K hipnozi vsesplošnega žalovanja prispeva stalna vizualna stimulacija z neprekinjenim televizijskim prenašanjem slike s potresno prizadetih območij. Nobena redkost ni, da se na televiziji predvajajo tudi najbolj kruti posnetki iz ruševin štrlečih okončin, pospremljeni z zvoki krikov.

Pred mojim odhodom na jugovzhod je bila četrt Kadıköy na azijski strani mesta polna mladih, ki so iz enega bara v drugega drveli tudi vsako nedeljo. Sedaj so ulice popolnoma prazne, barom in restavracijam pa je prepovedano predvajanje glasbe. Če je v Sloveniji žalost treba zapiti in se je tako znebiti, je v Carigradu žalost po potresu nedotakljiva in nujna.

Žalovanje je obvezno in o obveznem žalovanju vlada najširši konsenz. Ta konsenz ne vpliva le na to, koliko objav o zbirnih centrih za nujne surovine in paypal računih, namenjenih sredstvom za pomoč, bo nekdo delil na družbenih omrežjih. Množično žalovanje fizično mobilizira ljudi, da na zbirna mesta prinašajo lastna oblačila in kupe konzerv, četudi sami niso v najbolj ugodnem finančnem položaju. Konsenza, da je potres pretežno politične narave, še ni, saj se ga poskuša na vse pretege zatrteti. Še tistih pet ali šest protestnic, ki pred četrtnim poslopjem Državnega urada za obvladovanje naravnih nesreč izraža nezadovoljstvo nad pomanjkljivimi varnostnimi smernicami in mačehovskim odnosom države do območij, ki jih naseljujejo večinoma Kurdi, je nevidnih. Zakrivajo jih konvoji policijskih maric. 

 

Medtem vlada v Ankari

 

Naravna nesreča je zgolj in samo naravna nesreča. Ker je Bog hotel.

 

Stavbe zgrajene mimo varnostnih in gradbeniških smernic ter pravil so zgolj in samo slučaj.

 

Tudi to, da so stavbe v Kurdistanu zgrajene na bolj trhlih temeljih kot tiste v regijah z večinsko turškim prebivalstvom, je zgolj in samo slučaj.

 

Ljudje, ujeti pod ruševinami, so bili zgolj in samo na nepravem mestu ob nepravem času.

 

 

Vir naslovnice: posnetek zaslona

Aktualno-politične oznake

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj