V Pritličju se je včeraj odvila predstavitev nove tematske števile Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo. Tokratni ČKZ je namenjen raziskovanju rasizma v njegovih različnih pojavnih oblikah, od diskurza političnih strank, prek delovanja nacionalističnih skupin do prepričanj, ki jih nosijo dijaki. Razprave se je udeležilo šest avtorjev prispevkov tematske številke, Mojca Pajnik je začela s kratkim povzetkom sprememb po drugi svetovni vojni na področju rasizma, pri čemer je opozorila na pomen vpliva ekonomske liberalizacije na samo dogajanje:

Izjava

Vlasta Jalušič se je rasizma lotila skozi vprašanje ideologije in pokazala njeno moč v tem, da deluje kot politika resnice, ki v svojem diskurzu zajema različne vidike vsakdanjega življenja:

Izjava

V nadaljevanju je Erik Valenčič predstavil svojo analizo neonacističnih skupin na Češkem, Slovaškem in Madžarskem, v kateri govori o mednarodnem povezovanju teh skupin in lokalnih posledicah. V svojem prispevku se je osredotočil na koalicijo sovraštva, ki je požela uspeh na območju prej omenjenih držav, začelo pa se je z vzorom Madžarske garde, skupine, ki jo je ustanovila stranka Jobbik, katere osnovni namen je spodbujanje sovraštva do Romov:

Izjava

Eden izmed prispevkov izdaje ČKZ-ja, ki temelji na empirični raziskavi v srednjih šolah, je članek Maše Pavlič, ki je ugotavljala prisotnost negacionizma - zanikanja holokavsta - med dijaki. Našla je povezavo med številom ur zgodovine v srednji šoli in stopnjo negacionizma - tisti dijaki, ki imajo samo eno ali dve leti zgodovine v poklicno-tehniških šolah, so tako pokazali večje sprejemanje negacionističnih idej. Del raziskave je obsegal strinjanje z izjavami, tipičnimi za negacioniste, in rezultati so potrdili avtoričino hipotezo o korelaciji z učnimi načrti:

Izjava

Rasizem je močno prisoten tudi v diskurzu političnih strank v Sloveniji.  S tem se je ukvarjal Iztok Šori, ki se je osredotočil predvsem na diskurz Slovenske demokratske stranke in pa Nove Slovenije. Pri SDS-u sta že od 90-ih let opazna rasizem in populizem, ko sta se kazala predvsem v govoru o “debalkanizaciji” in obračanju na naprednejši, razvitejši, bolj demokratičen zahod. Ravno ta element demokracije oziroma demokratičnosti je ključen v diskurzu obeh strank, ki se v svojem populizmu pogosto nanašata na boj za človekove pravice:

Izjava

Premik rasističnega in sploh diskriminatornega diskurza s predspostavk, ki temeljijo na biologiji, na tiste, temelječe na kulturi, in pa vsesplošno sklicevanje na človekove pravice sta opazna tudi na primeru govora o pravicah LGBT-posameznic in posameznikov. Roman Kuhar:

Izjava

Rasistični diskurz je torej bolj ali manj skrit na različnih ravneh družbe in prežema različne aspekte našega vsakdana; od političnih strank do civilne družbe in izobraževalnega sistema. Eden ključnih zaključkov okrogle mize pa je bil, da se ne smemo omejiti le na analizo ene politične opcije ali ekstremistične skupine. Zaključimo z Vlasto Jalušič, ki opozarja na izvor tega diskurza že v času slovenske osamosvojitve in njegovo nadaljevanje, ki se  reproducira že v samoumevnosti uporabe določenih pridevnikov:

Izjava