Včeraj je na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani potekala okrogla miza z naslovom “Zahodna Sahara – štiri desetletja statusa qou: pogled naprej”. Pred samo razpravo so otvorili dokaj skromno fotografsko razstavo “Pravica do samoodločbe – pozabljen boj zahodnosaharskega ljudstva”. Gostje okrogle mize so bili Mohamed Sidati, predstavnik Zahodne Sahare za Evropo, Petra Roter iz katedre za mednarodne odnose na FDV-ju in Ivo Vajgl, član odbora za zunanje zadeve v Evropskem parlamentu. Pogovor je moderiral novinar nacionalnega portala MMC, Boris Vasev.

Zahodna Sahara velja za zadnjo afriško kolonijo. Po koncu španske okupacije leta 1975 sta območje nekaj časa nadvladovala Mavretanija in Maroko. Po umiku Mavretanije leta 1979 pa oblast prevzame zgolj Maroko. Na območju Zahodne Sahare živi ljudstvo Sahrawi, ki ga politično in vojaško zastopa Fronta Polisario. Ta je od leta 1975 pa do 1991 v obroženem konfliktu z Marokom. Leta 1991 namreč nastopi premirje, ki ga sponzorirajo Združeni narodi. Vseeno pa to premirje ne prinese ljudstvu Sahrawi pravice do samoodločbe. O boju Sahrawijev za to pravico spregovori Mohamed Sidati.

Izjava

Socialna slika Zahodne Sahare se medtem slabša. Tretjina, torej 150 tisoč Sahravijev je beguncev. Maroške oblasti pa so med območjem, ki ga imajo pod popolnim nadzorom, in območjem, ki ga je Fronta Polisario uspela osvoboditi, zgradili 2 tisoč 700 kilometrov dolg zid, okrog njega pa umestili tudi minsko polje. Kljub temu da je Zahodna Sahara članica Afriške unije, pa je njen status v mednarodni skupnosti odvisen od trenutnih geopolitičnih trendov. O preprosti situaciji in kompleksni poti do rešitve je na okrogli mizi spregovorila Petra Roter.

Izjava

Zahodna Sahara ima več kot tisoč kilometrov dolgo obalo in eno najbogatejših ribolovnih območij na svetu. Do konca leta 2011 je imela Evropska unija z Marokom sklenjen sporazum o ribištvu, katerega obnovitev je bila pod vprašajem tudi zaradi vprašanja Zahodne Sahare. Kljub teptanju človekovih pravic je ekonomski apetit predvsem Španije in Francije prevelik. Evropska unija je tako junija 2013 z Marokom obnovila ribiški sporazum, ki predvsem španski ribiški floti omogoča prosto lovljenje rib in morskih sadežev pred obalami Zahodne Sahare. Za prosto plenjenje evropskih ladij v zahodnosaharskem teritorialnem morju Evropska unija letno Maroku nakaže manj kot 40 milijonov evrov. Med drugim sporazum določa tudi, da morajo na teh ladjah delati Maročani. Slednje gre na roko maroški oblasti pri zmanjševanju brezposelnosti. In tudi sicer je kar 95 odstotkov ljudi, ki so vključeni v ribiške dejavnosti Maročanov.

Zaradi vsega naštetega je jasno, da je Evropska unija soodgovorna za več kot 40 let trajajočo okupacijo Zahodne Sahare s strani Maroka. Pa vendar je Mohamed Sidati na okrogli mizi izrazil upanje, da Evropska unija postane del rešitve in ne problema.

Izjava

Evropska unija vsako leto Maroku za gospodarski razvoj nameni 500 milijonov evrov. O genezi tega ljubečega odnosa spregovori Ivo Vajgl.

Izjava

Najbolj vztrajno Maroko še vedno podpira Francija, nekdanja kolonialna lastnica severnoafriške države. Vprašanje, ki se postavlja, je, kdo vlada Maroku danes? Glede na podatek, da je v Maroku prisotnih več kot 600 velikih francoskih podjetij, se odgovor ponuja sam. Ivo Vajgl na kratko o številnih maroških prijateljih v institucijah Evropske unije.

Izjava

Petra Roter je dodala, da korupciji s strani Maroka niso podvrženi le evropski funkcionarji, lovke maroškega kralja namreč segajo tudi v druge mednarodne organizacije.

Izjava

V okupirani Zahodni Sahari se odvija plenjenje naravnih virov. Zahodna Sahara pa premore več kot zgolj ribe in paradižnike. Na njenem ozemlju v Bou Craaju je eno od največjih nahajališč fosfatov na svetu, ki si ga lasti maroška državna agencija. Maroko sicer ima nekaj lastnih nahajališč, z odtujenimi fosfati iz Zahodne Sahare pa je Maroko tretji največji proizvajalec fosforja, takoj za Kitajsko in Združenimi državami Amerike. Pred leti je kanadsko rudarsko podjetje Metalex pod zahodnosaharskim peskom odkrilo še zlato, uran, diamante in ostale dragocene minerale. Prav tako naj bi se pod morsko gladino in peskom skrivala še nafta in zemeljski plin. Tudi tu v rovarjenju sodelujejo zahodne korporacije. V tem primeru francoske in ameriške. Evropska unija in Maroko imata v bližnji prihodnosti skleniti prostotrgovinski sporazum. Kakšna pa bo prihodnost Zahodne Sahare? Sidati opozarja na smiselnost bojkota tako imenovanih maroških pridelkov, izdelkov ali surovin.   

Izjava

Poziv po bojkotu maroških izdelkov spominja na palestinsko civilno gibanje BDS, in tudi sicer je vzporednic z okupirano Palestino veliko. Vsakdo bi moral razumeti in prisluhniti zatiranemu ljudstva, ki teži k svobodi. Tudi mi smo verjeli. A danes lahko reflektivno ugotavljamo, da je bila osamosvojitev v devetdesetih zlasti dober posel za par tisoč ljudi. Vsi ostali smo dobili zastavo, grb in himno. Dober šolski in zdravstveni sistem, torej socialno državo, smo imeli že pred tem. Kaj bo od suverenosti - naše in zahodnosaharske -  ostalo, bodo povedala nadaljnja desetletja.

Pod poročilo se podpisujeta Žan Zupan in Luka Počivalšek.