Glavna rivala za oblast v Libiji, predsednik vlade v Tripoliju, Fajez al Saraj, in poveljnik vojske, ki obvladuje vzhod države, Kalifa Haftar, sta v Parizu dosegla dogovor o premirju in začetku političnega procesa v celotni Libiji. Dogovor predvideva prekinitev vseh vojaških akcij razen tistih, usmerjenih proti terorističnim skupinam, kar pušča odprta vrata za različne interpretacije. Poleg tega voditelja prepoznavata nujnost ukrotitve oboroženih milic in njihovo integracijo v vojsko pod političnim nadzorom, spomladi prihodnje leto pa naj bi bile organizirane volitve v celotni Libiji.

Libija je brez enotne vlade od padca Moamerja Gadafija in zahodne vojaške intervencije leta 2011. Med državljansko vojno, ki je sledila, sta se vzpostavili dve vzporedni vladi na vzhodu in zahodu države, v zadnjih mesecih pa se krepi dialog med njima. Tako sta se Saraj in Haftar pred dvema mesecema sestala v Abu Dabiju, ta teden pa na povabilo francoskega predsednika Emmanuela Macrona v Parizu. Več o političnih premikih v Libiji pa v Offsajdu ob petih.

Eden glavnih razlogov za interes evropskih držav glede stabilizacije Libije je ustavitev migrantov na afriški celini. V ta namen pa je Evropski svet operacijo Sophia v Sredozemskem morju podaljšal do konca leta 2018. Operacija Sophia združuje reševanje migrantov in razbijanje infrastrukture za njihov prevoz, vključno z uničevanjem čolnov. Ta del operacije je po poročilih nevladnih organizacij pripomogel k uporabi vedno bolj nevarnih plovil in posledično večjemu številu smrti na poti v obljubljeno deželo.

Migrante, ki so v Evropo potovali po balkanski poti, pa bo morala obravnavati Hrvaška. Taka je odločitev Evropskega sodišča v primeru, ki sta ga nanj naslovili slovensko in avstrijsko vrhovno sodišče. V primeru afganistanskih in sirskih migrantov sta Evropsko sodišče vprašali za mnenje, ali je bil vstop migrantov na Hrvaško zakonit. Dublinska uredba namreč določa, da mora v primeru nezakonitega vstopa prošnje za azil obravnavati prva država Evropske unije, v katero migrant vstopi. Mnenje generalne pravobranilke, ki je za sodišče nezavezujoče, je bilo, da je migrantska kriza predstavljala posebne okoliščine in da določila uredbe niso prilagojena za tovrstne okoliščine, saj bi prenos vse odgovornosti na prvo državo vstopa lahko povzročil, da ta ne bi bila sposobna izvajati svojih obveznosti. Sodišče Evropske unije pa je odločilo nasprotno, in sicer da je vstop na Hrvaško treba šteti za nezakonit ter da je za obravnavo prošenj za azil odgovorna Hrvaška, Slovenija in Avstrija pa lahko migrante deportirata čez našo južno mejo.

Evropsko sodišče je danes precej zaposleno. Odločilo je namreč tudi, da palestinska organizacija Hamas ostane na seznamu terorističnih skupin in da njeno premoženje v državah Evropske unije ostane zamrznjeno. Evropsko sodišče je s tem zavrnilo sodbo nižjega sodišča izpred treh let, ki je ugotovilo, da utemeljitev za ohranjanje Hamasa na seznamu ni zadovoljiva, saj temelji na medijskem poročanju, in ne neodvisnih informacijah držav. Evropsko sodišče pa je zdaj ugotovilo, da tovrstne informacije zadostujejo in da je neodvisna preiskava potrebna le za prvotno umestitev organizacije na seznam. Hkrati je Evropsko sodišče odločilo, da se s seznama terorističnih organizacij umakne šrilanške Tamilske tigre, saj ni dokazov, da bi po vojaškem porazu leta 2009 še vedno predstavljali grožnjo.

V nasprotju z Evropskim sodiščem pa morebiti ne bodo več neodvisno odločala sodišča na Poljskem. Tako vsaj trdi Evropska komisija, ki je poljski poslala priporočilo za ohranitev vladavine prava. Priporočilo predstavlja začetek postopka proti Poljski zaradi v parlamentu nedavno sprejetih pravosodnih reform. Te vključujejo večanje pristojnosti pravosodnega ministra, ki bi po novem imenoval predsednike nižjih sodišč; reformo sodnega sveta, ki odloča o napredovanju sodnikov in bi ga po novem imenovali poslanci, ter prisilno upokojitev vseh vrhovnih sodnikov razen tistih, za katere pravosodni minister odloči drugače. Poljski predsednik Andrzej Duda je sicer na zakona o sodnem svetu in vrhovnem sodišču vložil veto, a Evropsko komisija trdi, da grožnja vladavini prava ostaja. Poljska ima mesec dni časa, da odgovori na priporočilo.

Poleg tega je Evropska komisija poudarila, da bo, če bi prišlo do prisilne upokojitve vrhovnih sodnikov, takoj sprožila postopek po 7. členu Lizbonske pogodbe. Ta predvideva, da se državi članici, ki krši evropske vrednote in vladavino prava, odvzame glasovalna pravica v Evropskem svetu.

Na levem bregu Odre pa nemška policija pripravlja novo programsko opremo za spremljanje komunikacij na mobilnih telefonih, kaže interni dokument notranjega ministrstva, ki je pricurljal v medije. Programska oprema bi spremljala neposredno dogajanje na telefonu in s tem obšla enkripcijo aplikacij, kot je WhatsApp. Nemški parlament je sicer pred enim mesecem sprejel zakon, ki omogoča tovrstni nadzor osumljencev vseh kaznivih dejanj, in ne le tistih, ki jih oblasti sumijo priprave nasilnih napadov.

Zaključujemo pa v deželi Nije, kjer korporativni igralci skrivajo svoje premoženje pred davčnimi organi. Raziskovalci z Univerze v Amsterdamu so predstavili študijo tokov kapitala v davčne oaze. Ugotavljajo, da je države, vpletene v nelegitimno pretakanje kapitala, mogoče razdeliti na tiste, kjer denar konča, in tiste, preko katerih se pretaka. Med najpopularnejše končne destinacije uvrščajo Britanske Deviške otoke, Luksemburg, Hong Kong, Jersey in Bermude. Kapital pa redko roma neposredno tja, najprej se namreč pretaka preko na videz bolj legitimnih finančnih centrov, med katerimi prednjačita Nizozemska in Združeno kraljestvo. Skozi ti dve državi se pretoči skoraj 40 odstotkov vsega kapitala, ki konča v davčnih oazah. Kako potekajo investicije iz davčnih oaz, pojasni vodja skupine raziskovalcev Eelke Heemskerk:

Izjava

Države posrednice torej služijo kot orodje za pranje denarja iz davčnih oaz, saj mu nadenejo izgled legitimnosti. Raziskovalci zaključijo s priporočilom politikom, da naj se namesto prenašanja odgovornosti na eksotične otoke raje posvetijo regulaciji držav posrednic. Ciljne davčne oaze je namreč težje regulirati, poleg tega se lahko vedno pojavijo nove. Države posrednice pa morajo po drugi strani imeti videz legitimnosti in dobro vzpostavljene institucije ter so kot take v sistemu davčnih oaz precej bolj nenadomestljive. Heemskerk:

Izjava