Padci, premirje, protesti in omizje

Državljanska vojna v Iraku, ki se je začela s padcem Sadama Huseina oziroma vojaško okupacijo s strani Združenih držav Amerike, se nikoli ni končala. Iz meseca v mesec se v tej drugi največji proizvajalki nafte na svetu razmere poslabšujejo. Potem, ko so oboroženi pripadniki islamistične skupine Islamska država Irak in Levant, skrajšano ISIL, včeraj zavzeli provinco Ninive in prestolnico, drugo največje iraško mesto, Mosul, je bilo po podatkih Mednarodne organizacije za migracije zavzeto mesto prisiljeno zapustiti do pol milijona ljudi. Ob pomoči lokalnih sunitskih plemen je ISIL prevzel nadzor še nad mestom Baiji, ki leži severno od Bagdada v osrednjem Iraku. Gre za izjemno strateško in energetsko pomembno mesto, saj je v Baijiju največja rafinerija v državi z dnevno zmogljivostjo proizvodnje do 310.000 sodčkov nafte. Za primerjavo, največja svetovna rafinerija na svetu je v Venezueli, in sicer s proizvodnjo 940.000 sodčkov nafte na dan.

Da gre za bliskovit in koordiniran poskus prevzema energetske infrastrukture, priča dejstvo, da je ISIL prevzel nadzor tudi v mestu Sulaiman Bek blizu Kirkuka, kjer so takisto pomembna naftna polja v Iraku. Že od padca Faludže januarja letos je očitno, da večinska šiitska vlada Nurija al Malikija izgublja nadzor nad vse večjim delom države. Če so bili spopadi med nesposobnimi iraškimi varnostnimi silami in dobro organiziranimi islamističnimi uporniki sprva omejeni le na sever države, se le-ti nezadržno širijo predvsem v zahodni in osrednji del. Kljub napovedi iraškega predsednika vlade Al Malikija, da bodo odgovorili s hitro protiofenzivo, o tej opevani akciji ne duha ne sluha. So se pa odzvale kurdske oborožene sile severnoiraške province Kurdistan, ki že vse od padca režima Sadama Huseina deluje kot de facto samostojna država. Dogajanje v Iraku povzame nekdanji sodelavec aktualno-politične redakcije in dober poznavalec razmer na Bližnjem vzhodu in v Iraku, Erik Valenčič.

Izjavi lahko prisluhnete tukaj.

Vodji sprtih strani v Južnem Sudanu, predsednik Salva Kiir in lansko leto odstavljeni podpredsednik Riek Machar, sta v prestolnici Etiopije sklenila dogovor o premirju in vzpostavitvi prehodne vlade v roku 60 dni. Premirje je bilo sklenjeno že večkrat, a vsakokrat doslej, vse od začetka spopadov v decembru, tudi kršeno. Dogovor je bil sklenjen pod patronažo vzhodnoafriške medvladne organizacije IGAD, ki je predstavnikom sprtih strani prvič zagrozila, navajamo: "Če se sporazuma ne bo spoštovalo, bo IGAD kot organizacija delovala v prid vzpostavitve miru v Južnem Sudanu. Imamo različne možnosti, vključno s sankcijami«, konec navedka. Gospodarske sankcije so sicer že pred časom uvedle Združene države Amerike, Evropska unija o njih razmišlja.

V prestolnici Alžirije pa so dogovor o premirju sklenile tri tuareške uporniške skupine iz severa Malija. Te se za samostojnost borijo od 60. let dalje, a so zaradi premoči al Kaide in drugih skrajnih islamskih skupin pričele sodelovati z uradnimi vojaškimi silami Malija. Spomnimo, Tuaregi so si leta 2012 izborili samostojno državo Awaz, to pa so si kmalu podjarmile islamske skupine, ki so po severu države uvajale šeriatsko pravo. Uporniki si več ne bodo prizadevali za samostojnost, uradni Mali pa bo Tuaregom v zameno ponudil večjo avtonomijo na severu delu države.

Vozniki taksijev so v več evropskih mestih organizirali proteste in povzročili zastoje v prometu. Glavni razlog nezadovoljstva so aplikacije za pametne telefone, prek katerih je mogoče naročiti taksi, njihova največja tarča pa ameriško podjetje Uber. Prek njihove aplikacije je namreč mogoče naročiti in plačati taksi, s tem pa med drugim ni več potrebe po klicnem centru, še več, vožnje lahko izvajajo šoferji brez licence. V Franciji naj bi prek te spletne aplikacije delovalo že okoli 10.000 voznikov avtomobilov in motorjev. V Parizu, Londonu, Berlinu, Rimu, Hamburgu in drugih evropskih mestih s stavko protestirajo proti mobilnim aplikacijam, ki ogrožajo obstoj in dejavnost taksistov. Sicer pa v Franciji težave v prometu povzročajo tudi protesti železniških delavcev.

Sindikat delavcev dejavnosti energetike Slovenije je v Novi Gorici organiziral okroglo mizo z naslovom Energetike NE proDAMO! Sicer je omizje del širše kampanje oziroma okroglih miz, ki jih po slovenskih regijah organizira sindikat. Namen je javnosti predstaviti argumente, zakaj slovenske energetike ne bi smeli prodati. Tokratnega omizja z dovolj zgovornim naslovom so se udeležili predstavniki energetskih podjetij, lokalnih skupnosti in predstavniki gospodarske zbornice Slovenije, vsi iz severnoprimorske regije. Nadaljuje predsednik sindikata, Branko Sevčnikar:

Izjavi lahko prisluhnete tukaj.

Branko Sevčnikar konkretneje o tem, zakaj ne bi smeli prodati slovenske energetike?

Izjavi lahko prisluhnete tukaj.