Zagovornik načela enakosti Miha Lobnik je na ustavno sodišče vložil zahtevo za oceno ustavnosti delov Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, krajše ZZNPOB, in Zakona o partnerski zvezi. Zakona sta po oceni zagovornika diskriminatorna do neplodnih žensk, ki niso v zakonski ali zunajzakonski skupnosti. Samskim ženskam namreč pomoč pri zanositvi ni na voljo zaradi njihovih osebnih okoliščin, torej ker so samske, ločene, ovdovele ali pa živijo v partnerski zvezi, kakor je denimo istospolna partnerska zveza.

Ustavno sodišče bo kot kaže vendarle moralo vsebinsko presojati o več kot 20-letnem kratenju pravic ženskam, ki niso poročene oziroma ne živijo v zunajzakonski skupnosti z moškim. Sodišče je sporna določila zakona iz leta 2000 namreč že večkrat prejelo v presojo, a nikdar ni odločalo vsebinsko. Posameznica, ki je vložila pobudo za oceno ustavnosti ZZNPOB, namreč po odločbi sodišča iz leta 2013 ni izkazala osebnega in konkretnega pravnega interesa, zato je sodišče takrat pobudo zavrglo. Prav tako je pobudo za oceno ustavnosti dvakrat zavrglo po tem, ko so jo vložili poslanci državnega zbora. Leta 2015 zato, ker je poslancem, ki so pobudo za ustavno presojo vložili, medtem že potekel mandat in so po utemeljitvi sodišča tako izgubili možnost biti predlagatelj presoje. Leta 2016 pa se je sodišče vsebinski obravnavi zadeve izognilo z argumentom, da ima 61 poslancev, ki je pobudo za presojo ustavnosti vložilo, tako ali tako v državnem zboru večino in bi lahko sami sprejeli novelo zakona.

Pravica do umetne oploditve in pravica do zdravljenja neplodnosti je bila vsem polnoletnim ženskam že zagotovljena po Zakonu o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok iz leta 1977. Pravico so ženske, ki niso poročene ali ne živijo z moškim, izgubile šele leta 2000, ko je takratna Bajukova vlada sprejela ZZNPOB. Odprava že pridobljenih pravic je bila ena od prioritet desne politične opcije že pred osamosvojitvijo. Kot se spominja Sonja Lokar, desnica ob pisanju Ustave Republike Slovenije še ni bila uspešna.

Izjava

Desnici je z novim zakonom nato uspelo leta 2000, a je že naslednje leto vlada pod Janezom Drnovškom sprejela novelo zakona, ki je odpravljene pravice spet zagotovila. Nato je na referendumu o vprašanju manjšine, opisuje Sonja Lokar, odločala večina, ki je z več kot 72 odstotki vseh glasov zavrnila novelo zakona.

Izjava

Zakon iz leta 2000 tako še zmeraj velja in je po mnenju zagovornika načela enakosti v nasprotju z ustavo zaradi kršenja pravice posameznikov do enakosti pred zakonom oziroma do enake obravnave in enakih možnosti. Argument Bajukove vlade se je že ob sprejemanju zakona glasil, da je nesprejemljivo, da bi bila do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo upravičena tudi samska ženska, ker bi bila s tem kršena pravica otroka, da ima tudi očeta. 

Izjava

Po oceni zagovornika načela enakosti je pri odvzemu nekoč že priznanih pravic jasno šlo za “arbitrarno in politično odločitev” brez pravne osnove. Prav tako je po ugotovitvah zagovornika ureditev, ki vsem ženskam zagotavlja pravico do umetne oploditve oziroma pravico do postopkov oploditve z biometrično pomočjo, zagotovljena v veliki večini evropskih držav. Obstoječa ureditev v Sloveniji po oceni zagovornika pomeni celo večkratno diskriminacijo, saj so ženske diskriminirane zaradi več osebnih okoliščin. Najprej zaradi svojega zdravstvenega stanja, nato pa še zaradi zakonskega stanu. Pri tem gre za obliko množične in dolgotrajne diskriminacije, ki velja za hujšo obliko diskriminacije, Ustavno sodišče pa bi moralo po predlogu zagovornika pobudo obravnavati prednostno.