Boj v bazenu črnega zlata
Ko so se prejšnji teden na Dunaju srečale članice kartela držav izvoznic nafte OPEC in Rusija, ki ni njegova članica, so zunanji opazovalci pričakovali, da se bodo predstavniki držav dogovorili za znižanje proizvodnih kvot. Vprašanje je bilo, za koliko. Države OPEC-a so neuradno napovedale, da so pripravljene zmanjšati proizvodnjo za milijon sodčkov na dan. Od Rusije so pričakovale, da bo omejitev podprla z zmanjšanjem proizvodnje za pol milijona sodčkov na dan. A do te točke sestanek sploh ni prišel. Ruski minister za energijo Aleksander Novak je namreč povedal, da Rusija ne bo več sodelovala z OPEC-om pri omejevanju cen, pri katerem je sodelovala od leta 2016. Sporazum med Rusijo in OPEC-om se bo s prvim aprilom zato iztekel. Saudski minister za energijo, sin saudskega kralja, princ Abdulaziz bin Salman, je Novaku ponudil, da bi njegov brat Mohamed bin Salman, najvplivnejši človek v Saudovi Arabiji, poklical ruskega predsednika Vladimirja Putina in poskušal doseči kompromis. Novak je odgovoril, da to ne bo potrebno. Ko so vidno nejevoljni ministri stopili pred medije, je cena nafte na mednarodnih trgih padla za slabih deset odstotkov.
Cene nafte so se zniževale že od novega leta dalje. Gospodarstvo se je v Evropi in ZDA začelo upočasnjevati že lani, nato pa je Kitajsko prizadel izbruh koronavirusa, zaradi česar je življenje v več provincah zastalo. Jasno je bilo torej, da bo svetovna potrošnja padla. O razmerah na naftnih trgih v zadnjih tedni več pove Igor Dekanić iz Rudarsko-geološko-naftne fakultete Univerze v Zagrebu.
A še večji pretres na trgu nafte se je zgodil, ko so se mednarodni trgi v ponedeljek ponovno odprli. Čez vikend je namreč Saudova Arabija povečala svojo proizvodnjo z 9,7 milijona 159-litrskih sodčkov na 12,3 milijona sodčkov, kar je maksimalna kapaciteta saudskega državnega naftnega podjetja Aramco. Cena nafte je padla za nadaljnjih 30 odstotkov in tako v enem tednu padla s 53-ih na okoli 30 dolarjev za sod. V primerjavi z začetkom leta je danes nafta več kot za polovico cenejša. Dekanić o razlogih za odločitev Saudove Arabije, da do konca odpre pipice svojih vrtin.
Riad morda dela račun brez krčmanja, saj je Rusija dobro pripravljena na znižanje cen. Ruski proračun ima namreč presežek že pri ceni nafte manj kot 45 dolarjev za sod. Za Saudovo Arabijo je ta številka 83 dolarjev za sod. Rusija je poleg tega v zadnjih treh letih nakopičila proračunske rezerve v višini 150-ih milijard dolarjev ali 134-ih milijard evrov. Na ruskem finančnem ministrstvu trdijo, da ta fond zagotavlja, da lahko Rusija brez težav zadrži ceno nafte med 25-imi in 30-imi dolarji na sod za šest do deset let. Več o posledicah znižanih cen nafte Dekanić.
Najmanj bosta prizadeti Rusija in Saudova Arabija, ki imata velike finančne zaloge. Med zalivskimi državami je najbolj izpostavljen Bahrajn, med večjim državami v regiji pa Iran in Irak. Iran bi za uravnotežen državni proračun dosegel pri skoraj 200-tih dolarjih za sodček nafte, Irak, drugi največji proizvajalec znotraj OPEC-a, pa bi poteboval ceno nekaj čez 60 dolarjev, a je od nafte še bolj odvisen, saj je od nje odvisna tudi njegova politična stabilnost. Zgolj zalivske države bodo pri trenutnih cenah nafte povečale svoje državne dolgove za okoli 150 milijard evrov.
Zelo visoke cene potebujejo tudi Alžirija, Libija in Nigerija. Vse te države je močno prizadel padec cen, do katerega je prišlo ob koncu leta 2014. Takrat je Saudova Arabija želela omejiti rast proizvodnje v ZDA, kjer se je močno povečala proizvodnja nafte z neklasičnimi metodami, kot je hidravlično lomljenje. Dekanić primerja sedanje razmere s situacijo pred petimi leti.
Sedanji padci cen bodo prav gotovo močno prizadeli ameriško naftno industrijo. Večina ameriške nafte namreč prihaja z najdišč, kjer je izkoriščanje precej dražje kot v Rusiji in še posebno v Saudovi Arabiji, kjer so stroški proizvodnje najnižji. Ameriška naftna industrija se je začela soočati s težavami že pred zadnjimi padci cen. Za razliko od držav, v katerih v naftnem sektorju dominira eno državno podjetje, je ameriška industrija izredno razdrobljena. Velike korporacije vsaj na začetku niso investirale v pridobivanje nafte iz skrilavcev in tako v tem sektorju prevladujejo manjša podjetja. Velike korporacije so večji delež pridobile po tem, ko se je po padcu cen pred petimi leti večje število teh podjetij znašlo v stečaju in so prevzele njihove vrtine. Ameriški naftni sektor ima poleg tega 840 milijard evrov dolga. Več kot desetina tega dolga, skoraj 100 milijard evrov, je ocenjena za visoko tvegano. Množični bankrot teh podjetij bi tako lahko povzročil precejšnje izgube za finačne institucije, ki so naftnemu sektorju posodile denar. Zaradi velikih dolžniških obveznosti bodo morali številni ameriški proizvajalci nadaljevati s proizvodnjo, tudi če bo to neekonomično, saj potrebujejo prihodke za vračanje dolga. Dekanić kljub temu meni, da padec cen ne more trajno prizadeti ameriške naftne industrije.
Da se bodo nižje cene pokazale tudi na bencinskih črpalkah, bo trajalo nekaj tednov, to pa zato, ker so cene na borzah v resnici cene nafe v opcijskih pogodbah. To so torej cene nafte, ki bo dobavljena šele čez nekaj tednov.
Nižje cene nafte bodo sčasoma privedle tudi do nižjih cen drugih fosilnih goriv, v prvi vrsti plina. Če bodo takšne ravni cen vztrajale dlje časa, bo to prizadelo tudi zeleno industrijo, ki jo želi razviti Evropa. V geopolitičnem smislu pa zadnji dogodki kažejo na spremenjena razmerja moči. ZDA so vse manj odvisne od bližnjevzhodne nafte. Največji kupci so sedaj v Aziji. Očitno pa se zmanjšuje vpliv držav OPEC-a, predvsem Saudove Arabije, ki brez pomoči Rusije ne more doseči tistih cen nafte, ki bi jih potebovala za dosego svojih geopolitičnih ciljev.
Dodaj komentar
Komentiraj