Brexit po Johnsonovo
Slabih 160 tisoč članov britanske konservativne stranke oziroma četrt odstotka prebivalstva je izvolilo novega predsednika stranke. Na to mesto so izvolili nekdanjega londonskega župana in bivšega zunanjega ministra Borisa Johnsona, ki bo tako zamenjal dosedanjo premierko Thereso May. Ta je prejšnji mesec odstopila, ker je parlament v Londonu zavrnil dogovor o izstopu iz Evropske unije. Johnson, ki bo od May prevzel tudi premierski stolček, je v govoru po razglasitvi rezultatov ponovil svojo kampanjsko obljubo, da bo dosegel dogovor z Evropsko unijo, poenotil Veliko Britanijo in premagal opozicijsko laburistično stranko. O tem, kako bo dosegel boljši dogovor o izstopu kot Theresa May, ki bi zadovoljil tesno parlamentarno večino ter ki bi ga Evropska unija sprejela, ni povedal nič konkretnega. V današnjem OFFsajdu tako o Johnsonovih šibkostih, pričakovanjih torijcev in prihodnosti pogajanj z Evropsko unijo.
V kampanji za premiera je Boris Johnson vseskozi vodil ter na koncu premagal svojega najresnejšega nasprotnika, zunanjega ministra Jeremyja Hunta. Boris Johnson je v zadnjem krogu glasovanja med njim in Huntom prejel 66 odstotkov glasov. Zakaj so torijci tako odločno podprli Johnsona, ki sicer v širši javnosti ne uživa ravno najvišjega ugleda? Upe torijcev predstavi Solomon Hughes, novinar časopisa Tribune.
Hughes pojasni, kako so Hunta torijci videli kot del stare konservativne elite, ki je ne vidijo zmožne doseči dobrih volilnih rezultatov. Nepopularnost konzervativne stranke se je nazadnje pokazala na majski volitvah za evropski parlament, kjer so dosegli peto mesto, medtem ko je Brexit stranka pod vodstvom Nigela Faraga dosegla prvo mesto z 31 odstotki glasov.
Hughes izpostavi, da ne pričakuje, da bo britanska vlada pod Johnsonom dosegla izrazito drugačen dogovor z Evropsko unijo glede brexita, vsekakor pa bo njegova retorika doma zelo drugačna od dosedanje premierke.
Johnson je med kampanjo obljubil, da bo dosegel boljši dogovor kot May, čeprav je stališče voditeljev držav Evropske unije, da se o njem ne bo pogajala. Johnson je med kampanjo izrazil prepričanje, da bo Združeno kraljestvo v vsakem primeru 31. oktobra izstopilo iz Evropske unije, s sklenjenim dogovorom ali brez njega. S to pozicijo se ne strinja več torijcev, med njimi je več članov ministrske ekipe, ki so protestno odstopili zaradi Johnsonove pripravljenosti na tako imenovani No deal Brexit. Hughes ocenjuje, ali je stališče o izstopu brez dogovora pristno.
V kolikšni meri lahko ta notranja nesoglasja škodijo delovanju torijske vlade?
Čeprav bodo naslednje redne parlamentarne volitve šele leta 2022, je izvolitev novega torijskega premiera priložnost za pridobivanje političnih točk. Hughes o dveh možnih političnih področjih, na katerih bodo torijci ter opozicijski laburisti poskušali pridobiti politično naklonjenost. Rezultati zadnjih evropskih volitev so za obe uveljavljeni veliki stranki zelo zaskrbljujoči.
V nasprotju z volivci torijcev, ki so večinsko glasovali za izstop iz Evropske unije in so torej deljenih mnenj le glede izvedbe izstopa, so volivci laburistov glasovali tako za obstanek kot za izstop iz Evropske unije. Posledično je tudi sama stranka razcepljena med pozivi po obstoju v Evropski uniji, razpisom ponovnega referenduma o izstopu ali pristopu, po katerem kritizirajo aktualni dogovor z Evropsko unijo, vendar nimajo pripravljenega lastnega načrta. Hughes tako izpostavi, da lahko izvolitev Borisa Johnsona za premiera ponuja združevalni element za laburiste kljub njihovi razcepljenosti mnenj o brexitu.
Glede na nesoglasja med torijci in dejstvom, da bodo laburisti poskušali doseči ponovni referendum o Johnsonovem dogovoru o izstopu, britanski mediji že ugibajo, koliko časa bo Johnsonova vlada zdržala, oziroma ali bo Johnson sklical nove volitve. Hughes predstavi scenarije, v katerih bi se premieru Johnsonu splačalo razpisati volitve z namenom okrepitve manjšinske vlade, ki se v parlamentu zanaša na podporo severnoirskih unionistov.
Za zaključek Hughes povzame torijsko strategijo zadnjih let.
Razlika je, da lahko Trumpov zid ostane na simbolni ravni pa vseeno izpolnjuje svojo funkcijo – ohranja navdušenje Trumpove volilne baze – izstop iz Unije pa ne more obstati na simbolni ravni.
Dodaj komentar
Komentiraj