Cepivni IP
Konec prejšnjega tedna je Svetovna trgovinska organizacija, krajše STO, razpravljala o začasnem suspenzu patentov za cepiva proti COVID-19 in medicinskih pripomočkov za zdravljenje bolezni. Predlog, ki sta ga podali Indija in Južnoafriška republika, pričakovano ni dobil podpore zaradi nasprotovanja bogatih držav, v prvi vrsti ZDA, Japonske, Velike Britanije in kolektivno držav Evropske unije. Dogajanje v Ženevi je po očitnem neuspešnem poskusu Evropske unije, da bi izpolnila lastne obljube o nakupu potrebne količine cepiv, izpostavilo tudi vprašanje zagotovitve cepiv za države globalnega juga, kjer se cepljenje ni še niti začelo.
Glasovanje, ki se je na sedežu Svetovne trgovinske organizacije v Ženevi zgodilo prejšnji četrtek, je bilo pred tem večkrat odloženo. Že pred več kot tremi meseci je namreč Južnoafriška republika, ki se ji je pri predlogu nato pridružila tudi Indija, na STO naslovila predlog, da naj se za čas trajanja pandemije suspendira tiste patente, ki bi lahko omejevali odziv držav in zdravstvene industrije pri spopadanju z virusom SARS-CoV-2. Najpomembnejši med temi, a ne edini, so patenti za cepiva in njihovo proizvodnjo. Nadaljuje Hu Yuan Qiong iz Šole za afriške in azijske študije na Univerzi v Londonu, ki kot pravna strokovnjakinja sodeluje z organizacijo Zdravniki brez meja pri njihovi kampanji Give Access.
Predlog, o katerem se je razpravljalo v STO, se nanaša na določilo Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine, z angleško kratico TRIP, katere podpisnice so vse države članice STO, ki združuje 164 držav, torej skoraj cel svet.
TRIPS vsaj teoretično omogoča, da se zaščita intelektualnih pravic, k varovanju katerih so se zavezale vse članice STO, umakne v izrednih razmerah.
Klasični argument proti kakršnemu koli rahljanju zaščite intelektualnih pravic, še poebno visokotehnoloških, je ta, da bi to povzročilo zmanjšanje vlaganj v raziskave. Po tej logiki raziskave podjetij spodbuja njihova želja po konkurenčni prednosti. A še posebno pri razvoju cepiv proti koronavirusu je levji delež raziskav plačal javni denar. Argument držav Evropske unije je bil tudi, da pravila STO že omogočajo določeno fleksibilnost pri zagotavljanju dostopnosti nujno potrebnih tehnologij.
Izjava
Glede dostopnosti cepiv v državah globalnega juga nasprotniki odgovarjajo, da je temu namenjen program COVAX, ki ga vodi Svetovna zdravstvena organizacija, a Hu opozarja, da ta program očitno ne deluje dovolj dobro.
Morda najbolj tehten pomislek glede suspendiranja patentnih pravic, ki pa nasprotuje predvsem vplivu suspenza, ne pa suspenzu patentov samemu, je ta, da je glavni problem pri proizvodnji cepiv proizvodne, ne pa tehnološke narave. To še najbolj velja za najnaprednejša in najdelikatnejša cepiva, ki delujejo na osnovi molekule mRNA. Primera teh cepiv sta cepivi Pfizerja in BioNTecha ter Moderne. Gre za proizvodnjo genskega materiala, ki je zahtevna in zahteva tudi specializirano opremo. Največji izziv v proizvodnji teh cepiv je vnos molekule mRNA v lipidne nanodelce, s pomočjo katerih molekula vstopi v celice. Proizvodnja teh cepiv je sicer zavita v tančico industrijskih skrivnosti, a praktično vsi stroji, primerni za te proizvodne linije, naj bi že bili v tovarnah omenjenih proizvajalcev.
Nekoliko drugačna je situacija s cepivom britansko-švedskega proizvajalca AstraZeneca, ki deluje po nekoliko bolj konvencionalni metodi. Cepivo je precej ugodnejše od ostalih in naj bi ga v kratkem začela proizvajati tudi družba The Serum Institute, ki je največji svetovni proizvajalec cepiv. A tudi to cepivo ni enako dostopno za vse.
Cepivo AstraZenece je v resnici razvila Univerza Oxford, ki je na začetku obljubila, da bo proizvodnjo prepustila vsem podjetjem, ki bi bila za to zainteresirana. A kasneje so si premislili in sklenili ekskluzivni sporazum zgolj z AstraZeneco.
O tem, da je Univerzo Oxford od odprtega modela distribucije pravic za proizvodnjo odvrnila prav Fundacija Billa in Melinde Gates, je prvi poročal ameriški poslovni medijski portal Bloomberg, kasneje pa tega nobena vpletena stran ni zanikala. Gates je bil verjetno prepričljiv tudi zaradi tega, ker njegova fundacija prek sklada CEPI z znatnimi sredstvi financira tako Svetovno zdravstveno organizacijo kot tudi Univerzo Oxford, ki je od sklada za razvoj cepiv prejela okoli 300 milijonov evrov.
Rešitev za probleme pri proizvodnji zadostne količine cepiv ne gre iskati toliko v patentnih cepivih, ampak bolj v načinu, kako so države, še posebno na Zahodu, do njega želele priti. To pa je bilo v prvi vrsti z zanašanjem na zasebna podjetja, ki naj bi jih premamili z milijardnimi spodbudami. Ključni problem je torej predvsem to, da so se države že zdavnaj odločile, da je edini način za dosego občega dobrega, ki si ga lahko privoščijo, ta, da uporabijo mehanizme prostega trga.
Dodaj komentar
Komentiraj