En Marche! ... proti Macronu
Medtem ko se v Sloveniji sindikalisti na železnicah psujejo in bijejo boj eden proti drugemu, v Franciji železniški sindikati vodijo nov val upora proti predsedniku Emmanuelu Macronu in njegovim liberalno reformističnim težnjam. V torek in sredo so delavci državnega železniškega podjetja SNCF začeli s trimesečno stavkovno aktivnostjo. Do konca junija bo zaradi stavke predvidoma 2 dni na teden železniški promet ohromljen.
Upor železničarjev pa je zgolj ena izmed točk trenja med Macronovo vlado in delavskim gibanjem. Delavci javnega sektorja so pred dvema tednoma organizirali stavko in proteste proti načrtovanim proračunskim rezom in odpuščanjem, za 19. april pa napovedujejo novo stavko. Delavci letalskega prevoznika Air France so od konca februarja stavkali že šestkrat, nazadnje v torek. Pretekli vikend so stavkali tudi delavci največjega zasebnega delodajalca v državi - trgovske verige Carrefour. Aktivno pa je tudi študentsko gibanje, ki protestira proti načrtovanim omejitvam vpisa na univerze.
Zaenkrat posamezni boji ostajajo pretežno ločeni eden od drugega. A njihovi organizatorji upajo, da se bodo ob 50. obletnici maja ‘68 uspeli združiti in postaviti enotno fronto proti reformnim težnjam Emmanuela Macrona. Ta je namreč do sedaj, tudi zaradi izčrpanosti in razdrobljenosti delavskega gibanja uspel liberalne reforme, predvsem reformo dela, ki predvideva lažje odpuščanje in omejitev odpravnin, izpeljati brez večje opozicije. O trenutnih delavskih uporih v Franciji se za tokratni Offsajd pogovarjamo s predstavnico sindikata Solidaire za javni sektor Dorine Pasqualini in Coleom Stanglerjem, novinarjem, ki deluje v Parizu in med drugim piše za Jacobin.
Kot pojasni Cole Stangler je razlog za stavko železničarjev vladni načrt reforme železniškega sistema. Ta na eni strani predvideva ukinitev bonitet delavcev na železnicah, ki med drugim predvidevajo upokojitev pri 52 letih. Po drugi strani pa predvideva preoblikovanje državnega podjetja v obliko, ki bi kasneje lahko omogočila privatizacijo.
Vlada po eni strani izpostavlja bonitete zaposlenih na železnicah, ki jih večina delavcev ni deležna in s tem skuša pridobiti javno mnenje na svojo stran. Pri težnjah za preoblikovanje podjetja pa se opira na visoko zadolženost železnic. A kot pojasni Dorine Pasqualini ta dolg ne izhaja iz slabega poslovanja podjetja. Razlog leži v visokih investicijah v infrastrukturo za hitre vlake, ki je ni financirala država neposredno, temveč preko državnega železniškega podjetja.
Državno železniško podjetje ima v Franciji tudi simbolno vlogo. Ustanovljeno je bilo pred drugo svetovno vojno v času širitve delavskih pravic v Franciji. Delavci na železnicah so bili nato med vojno v ospredju upora proti nemški okupaciji, od takrat pa predstavljajo enega najbolj militantnih delov francoskega delavstva. Pojasni Stangler.
Poleg delavcev na železnicah pa so trenutno sindikalno aktivni tudi delavci v drugih delih javnega sektorja, ki se borijo proti načrtovanim odpuščanjem 120 tisoč delavcev. Prav tako so med vikendom stavkali delavci v trgovinski verigi Carrefour, ki načrtuje zaprtje več sto trgovin. Delavci letalskega prevoznika Air France pa zahtevajo povišanje plač za 6 odstotkov v skladu s povišanjem dobičkonosnosti podjetja. Te boje na kratko oriše Dorine Pasqualini.
V Franciji torej trenutno poteka multituda sindikalnih bojev. Koliko pa je med njihovimi organizatorji sodelovanja, pojasni Stangler.
Poleg sindikalnih pa je v teku tudi študentski upor. Na več univerzah širom Francije namreč študentje protestirajo proti omejitvam vpisa na univerze. Stangler pojasni, da je prav v študentskem gibanju največ volje za povezovanje z drugimi progresivnimi silami in zato v njih vidi največje upanje za oblikovanje enotne fronte proti vladi.
Francoski sindikati so tudi notranje razdeljeni. To je bilo najbolj opazno tekom sprejemanja reforme dela. Sindikat CGT, ki velja za bolj radikalnega je reformi vseskozi nasprotoval in proti njej tudi organiziral proteste. Drugi večji sindikati pa so zavzeli mehkejšo pozicijo in so stavili na pogajanja z vlado. Stangler meni, da tovrstne delitve na ravni sindikalnih central niso premoščene. Kljub temu pa vidi potencial za povezovanje na bolj lokalni ravni.
Sodelovanje na lokalni ravni se je uresničilo na primer na primeru stavke železničarjev, v kateri sodelujejo vse sindikalne centrale. Pojasni Pasqualini.
Vlada se zaveda, da ji morebitna konvergenca trenutnih bojev predstavlja grožnjo. Zato skuša stavkajoče železničarje osamiti predvsem s tem, da izpostavlja ugodnosti, ki so jih deležni tam zaposleni. Stangler meni, da bo uspeh oblikovanja enotne fronte in mobilizacije širše javnosti zavisel od tega ali bo delavskemu gibanju uspelo svoj boj prikazati kot univerzalen in preglasiti vlado.Izjava
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj