Evropa eno farmo ima, ija ija o
Evropska unija že več kot dve leti pripravlja reformo skupne kmetijske politike, ki ji pripada največji delež njenega proračuna. V tem tednu so potekala in še vedno potekajo pogajanja ter glasovanja v evropskem parlamentu in v svetu Evropske unije, v katerem članice zastopajo njihovi kmetijski ministri. Ti so včeraj po celonočnem sestankovanju dosegli soglasje glede svojega predloga o reformi, parlament pa naj bi z glasovanjem o posameznih amandmajih končal jutri. Evropska komisija je svoj zakonodajni predlog v zvezi s skupno kmetijsko politiko predstavila že v začetku julija leta 2018. Vsa tri telesa se morajo o reformi kmetijske politike odločiti skupaj v procesu pogajanj, ki ga imenujejo trilog. Proces tega tedna in njegov nadaljnji potek na kratko pojasni novinarka, ki pokriva področje kmetijstva in zdravja pri časniku Euractiv, Natasha Foote.
Skupna kmetijska politika na evropski ravni se je vzpostavila leta 1962 z namenom povečati kmetijsko produktivnost, zagotoviti zadostno količino hrane, ki si jo lahko ljudje privoščijo, in omogočiti kmetom dobro življenje. Prvi steber današnje skupne evropske kmetijske politike predstavljajo neposredna izplačila kmetom, odmerjena glede na hektarje zemlje, ki jo posedujejo. To pomeni, da dobi večja kmetija večje subvencije, pri tem pa je seveda problematično dejstvo, da so evropske kmetijske subvencije v veliko večjo pomoč velikim industrijskim farmam kot manjšim kmetijam.
Drugi steber kmetijske politike predstavljajo ukrepi na področju razvoja ruralnega okolja, podnebja in okolja. V tem stebru je veliko manj sredstev kot v prvem, poleg tega pa je sofinanciran s strani držav članic. Država, regija ali občina mora namreč v tem okviru izplačati toliko, kot znašajo evropske subvencije – zato države članice pogosto ne uveljavljajo te možnosti subvencioniranja.
Z ozirom na prvi steber je torej najbolj problematično financiranje majhnih kmetij, ki so bile do zdaj večkrat zapostavljene, in mladih kmetov. Pomembno spremembo, ki bi zmanjšala razlike med največjimi in najmanjšimi, bi prinesla uvedba omejitve možnosti najvišjega izplačila iz evropskih sredstev. Natančneje pojasni slovenski poslanec v evropskem parlamentu Franc Bogovič, ki je član parlamentarnega Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja.
Kot drug problem smo omenili financiranje mladih kmetov. Podeželje in z njim kmetijska panoga postajata vedno bolj ostarela, zato se je treba zavzemati za spodbujanje mladih, ki se želijo usmeriti v to področje. Možne spremembe razloži Foote.
Kaj bi na novo začrtane smernice in pričakovane spremembe na področju neposrednega financiranja kmetijstva pomenile za slovensko kmetijstvo, pojasni agrarni ekonomist in profesor na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani Emil Erjavec.
Bistvena točka pogajanj za novo agrarno politiko je bila varstvo okolja. Okoljevarstveniki so se zavzemali za to, da bi Evropska unija vpeljala čim strožje pogoje za subvencioniranje kmetov, kar se tiče doseganja okoljevarstvenih standardov. Predlogi, ki so trenutno znani, so nekak kompromis in razvodenela različica tega, kar si je zadala Evropska unija v okviru evropskega zelenega dogovora, in prinašajo precej manj od tega, za kar so se zavzemali akterji zelene politike. Foote izpostavi, da je v tem tednu eno izmed večjih kontroverz v evropskem parlamentu predstavljala odločitev poslancev, da kmetijske politike ne bodo povezali z zelenim dogovorom, ki med drugim predvideva razogljičenje Evrope do leta 2050.
Okoljevarstveni moment vpeljuje okrnjena različica tako, da daje večjo fleksibilnost državam članicam. Evropska komisija je namreč predlagala, da si te same zarišejo okoljevarstveno shemo, ki jo bo najprej morala potrditi komisija. Ta predlog so včeraj potrdili tudi ministri držav članic. Nevladne okoljevarstvene organizacije in politiki iz vrst Zelenih temu odločno nasprotujejo, saj bi si lahko države zadale prenizke cilje. Erjavec je podobnega mnenja.
V Sloveniji je tako mogoče pričakovati nadaljevanje konservativnih politik na področju varovanja okolja v okviru kmetijstva. Glavno točko zavzemanja slovenske delegacije v Bruslju je tako predstavljalo rahljanje administrativnih ovir državnih uradnikov. Erjavec.
Države članice so soglašale s predlogom evropska komisije, da bi bilo 20 odstotkov subvencij, ki se direktno izplačujejo kmetom, namenjenih za varstvo okolja. To pomeni, da kmet, ki ne izpolnjuje določenih novih okoljevarstvenih pogojev, kot je na primer organsko pridelovanje, tega deleža subvencij ne dobi. O teh ekoshemah, kot so jih poimenovali, še tečejo pogajanja, saj želi parlament ta delež povečati na 30 odstotkov, nevladne okoljevarstvene organizacije in del parlamenta pa opozarjajo, da bi to moral biti minimalen delež, ki bi se potem čez leta zviševal. Ekosheme bi z reformo postale obvezne za države članice, torej jih bodo morale te implementirati v svoje okoljevarstvene smernice, medtem ko bi bile za kmete prostovoljne. Arhitekturo kmetijskih politik pojasni Emil Erjavec.
Na očitke, češ da okoljevarstveni ukrepi niso dovolj strogi, odgovarja Bogovič, ki je član Evropske ljudske stranke.
Novinarka Natasha Foote je za konec opozorila na absurdnost pogajanj v parlamentu. Glavne debate se namreč vnemajo glede poimenovanja nemesnih izdelkov, ki imitirajo meso. Govorimo o vegi klobasicah in vegi burgerjih.
Medtem ko je pozornost usmerjena h klobasicam, ki to niso, se sprejemajo predlogi, ki so daleč od revolucionarnih, kot so obljubljali.
Dodaj komentar
Komentiraj