Pregovorna apolitičnost znanstveno-raziskovalne srenje ima svoje meje, vsaj tako bi bilo mogoče razbrati iz pozivov široke koalicije znanstvenih in raziskovalnih inštitutov na današnji Shod za znanost, ki se danes od pol tretje ure odvija na ploščadi pred Moderno galerijo. Shod je organiziran v sklopu globalnega gibanja March for Science, začetega na pobudo znanstvene skupnosti v ZDA, ki naslavlja probleme politične in javnofinančne zapostavljenosti raziskovalne dejavnosti ter socializacije njenih dognanj.

Klicu na ulice so se odzvale znanstvene, raziskovalne in izobraževalne institucije v več kot 500 mestih po svetu. Večina bo shode in proteste organizirala na svetovni dan Zemlje 22. aprila, pri nas pa se je znanstvena skupnost odločila za današnji dan predvsem zato, da bi si zagotovila posluh odločevalcev v parlamentu, ki jih čez vikend pač ni. Seznam institucij, ki podpirajo ali soorganizirajo shod, je dolg, na njem pa so zastopani vsi vidnejši humanistični in naravoslovni raziskovalni centri. Od vlade zahtevajo, da poveča obsega in spremembo načina financiranja raziskovalne dejavnosti ter to področje tudi primerno pravno uredi. V okviru tega do leta 2020 pričakujejo postopni dvig proračunskih sredstev na 1 odstotek bruto domačega proizvoda. Direktor inštituta Jožef Stefan Jadran Lenarčič povzame razloge in zahteve današnjega shoda:

Izjava

Oto Luthar, direktor Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU, opisane zahteve še malce razširi:

Izjava

Slovenska vlada ima že zadnjih šest let strateški dokument, ki vsaj nominalno opredeljuje cilje, ki naj bi jih v sodelovanju z znanstveno skupnostjo dosegali. O realnosti tega dokumenta govori Ana Rotter, raziskovalka Nacionalnega inštituta za biologijo:

Izjava

Ameriški del gibanja March for Science ima v senci Trumpove politike za prioritetna področja okoljevarstveno in javno-zdravstveno problematiko. Pri nas slednji nista v ospredju, čeprav je doseganje ciljev okoljevarstvene politike daleč od ravni, ki bi jo aktivni na tem polju pričakovali. Luthar v nadaljevanju današnji shod umesti v globalni kontekst:

Izjava

Prijavljanje projektov na razpise, ki ob prenizkih javnofinančnih izdatkih za znanost predstavlja primarni vir financiranja raziskovalne dejavnosti, vnaša specifično logiko redistribucije prejetih sredstev. V tem oziru najkrajšo potegnejo projekti na področju nacionalnih ved, ki niso konkurenčni v primerjavi z univerzalno aplikabilnimi projekti naravoslovnih ved. Problematiko financiranja opiše Lenarčič:

Izjava

Podfinanciranost raziskovanja močno prizadane mlade raziskovalce. Sredstva za raziskovanje so prisiljeni pridobivati na razpisih, kar omejuje njihovo raziskovalno svobodo, pojasni Rotter.

Izjava

Pomanjkanje financ je prizadelo tudi raziskovalno opremo. Ta je, kot pove Lenarčič, že zastarela, kar skupaj z ostalimi problemi privede do zmanjšanega števila mednarodnih izmenjav raziskovalcev, medtem ko v Sloveniji beležimo beg možganov. Lenarčič.

Izjava

Vsemu povedanemu navkljub pa se je treba vprašati, ali bo zvišanje javnofinančnih izdatkov res odpravilo sistemske vidike težav, s katerimi se sooča znanstvena skupnost. Dodatnih 40 milijonov evrov ne bo spremenilo strukture slovenskega gospodarstva, ki ne zmore posrkati niti polovice znanstvenih dosežkov, nastalih v raziskovalni sferi. Prav tako najverjetneje ne bo drastično vplivalo na kadrovsko politiko znanstvenih inštitucij, ki je in ostaja piramidalna. Prav tako bo treba proračunska sredstva od nekje vzeti. Pobožne želje bi bile, da bi se to razliko pokrilo iz davkov na gospodarstvo. Glede na pretekle prakse pa bi bilo bolj verjetno pričakovati, da se bo zgradil kakšen vrtec manj.