Frontex še dlje na jug
Britanska nevladna organizacija Statewatch je objavila akcijska obrazca Evropskega sveta o sodelovanju Evropske agencije za mejno in obalno stražo, znane kot Frontex, z Mavretanijo ter Senegalom. Evropski svet je namreč odobril pogajanja z zahodnoafriškima državama o vzpostavitvi misij Frontexa na njunem ozemlju. Cilj pogajanj je tako imenovani statusni dogovor, ki bi Frontexu omogočil terensko delovanje v teh dveh državah. Namen statusnih dogovorov pa bi bilo preprečevanje neregularnih odhodov iz držav na španske Kanarske otoke. Statusna dogovora bi agenciji omogočila podobne pristojnosti, kakršne ima na zunanjih mejah Evropske unije, čeprav tako Mavretanijo kot Senegal od Španije – najbližje države članice Unije – po kopnem ločujeta Maroko in Zahodna Sahara, na morju pa Atlantski ocean. Šlo bi za prva statusna dogovora Frontexa z državama, ki ne mejita na Unijo.
Pogajanja so v uvodni fazi, med pristojnosti Frontexa, ki jih želi Evropska unija izpogajati, pa so možnost uporabe plovil, opreme za nadzorovanje in možnost izvajanja operacij na ozemlju Senegala ter Mavretanije. Dokumenta, ki razkrivata pogajalske cilje Unije, omenjata tudi povečano sodelovanje teh dveh držav in agencije na področju upravljanja meje ter področju preprečevanja delovanja tihotapcev migrantov. Frontex namerava – neodvisno od usode pogajanj – to jesen odpreti tako imenovani center za analizo tveganj v mestu Nouakchott v Mavretaniji.
Po akcijskih obrazcih Evropskega sveta naj bi Unija z državama najprej dosegla začasen delovni dogovor, nato pa še statusni dogovor. Statusni dogovor bo omogočil »direktno operacijsko podporo Frontexa Senegalu, sploh glede preprečevanja kriminala, neregularnih migracij, vključno z bojem proti tihotapstvu migrantov in trgovanju z ljudmi«. Delovni dogovor pa je splošnejši in bolj ohlapen dogovor o sodelovanju držav s Frontexom. Frontex ima delovne dogovore sklenjene že z 18 državami, na primer s Turčijo, Belorusijo, Rusijo, Armenijo in Združenimi državami Amerike. Statusni dogovori pa Frontexu omogočajo tudi izvršna pooblastila na teritorijih držav podpisnic. Zaenkrat ima sklenjene le štiri: z Albanijo, Črno goro, Srbijo in Moldavijo. Jane Kilpatrick iz organizacije Statewatch, ki raziskuje državljanske pravice v Evropi, pojasni, kakšne pristojnosti bi Frontex pridobil s podpisom statusnega dogovora.
Kaj točno se skriva za besedami o boju proti tihotapstvu in delovanju na področju mejnega upravljanja, je v operacijskemu načrtu Frontexa. Ta dokument pa je tajen. Kaj konkretno naj bi Frontex počela v Senegalu in Mavretaniji, Kilpatrick sklepa na podlagi predhodnih statusnih dogovorov na Balkanu.
Izbira Senegala in Mavretanije za sodelovanje s Frontexom je posledica dolgotrajnega procesa. Senegal je februarja z Evropsko komisijo že podpisal dogovor o partnerstvu na področju migracij in mobilnosti. Kakor veli dogovor, se mora Senegal izboljšati na področju obvladovanja neregularnih migracij. Glede na akcijska obrazca Evropskega sveta, po katerih naj bi Senegal in Mavretanija morala preprečevati migracije proti Kanarskim otokom, v Evropski uniji migracije na Kanarske otoke očitno vidijo kot problematične. Kanarski otoki namreč postajajo vse bolj priljubljena destinacija migrantov, prav tako pa je pomorska pot do Kanarskih otokov najsmrtonosnejša migrantska pot na zahodni afriško-evropski meji. Migranti preko zahodne Afrike namreč pogosteje kakor v preteklosti ubirajo to pomorsko pot, saj je Evropska unija prehodnost poti preko Maroka in Alžirije ter Libije že dodobra otežila. V sodelovanju z libijsko obalno stražo denimo Frontex migrante, ki jih zajame v Sredozemskem morju, vrne nazaj v Libijo. Killpatrick zato izpostavlja, da Senegal in Mavretanija za sodelovanje s Frontexom nista bili nujno izbrani, ker bi se prav njuni državljani množično selili na Kanarske otoke.
Med Frontexovimi cilji sodelovanja s Senegalom in Mavretanijo zbode v oči fraza »preprečevanje neregularnih odhodov« iz teh držav proti Kanarskim otokom, španskemu teritoriju. Pri tem ni jasno, kaj naj bi bili »neregularni odhodi iz države«. Državljan ima vendarle pravico zapustiti svojo državo. Poleg tega, zakaj naj bi bila preprečevati iregularni odhod ljudi iz države naloga Mavretanije in Senegala? Kilpatrick o tem, kaj Frontex po navadi razume pod pojmom neregularni odhodi.
Besedišče akcijskih obrazcev Evropskega sveta implicira, da je odhod ljudi iz države, še preden ti prispejo v Evropo, že napačno dejanje in da to »dejstvo« Frontexu daje pravico sourejati migracijsko politiko tujih držav. Strategija podpisa dogovora s Senegalom in Mavretanijo je tako pravzaprav podaljšek evropske strategije eksternalizacije zunanje meje Unije.
Zakaj bi Senegal in Mavretanija sploh želela podpisati dogovor, ki od njiju zahteva, da nadzorujeta odhode ljudi iz lastne države? Kilpatrick našteje korenčke in palice, ki jih Evropska unija lahko ponudi državam.
Ločeno od pogajanj o statusni pogodbi Frontex načrtuje tudi odprtje tako imenovanega centra za analizo tveganj v Nouakchottu.
Mesto Nouakchott, kjer bi imel center sedež, je pristaniško mesto, prestolnica Mavretanije, od koder mnogi ljudje odidejo proti Kanarskim otokom. Lokacija centra za zbiranje podatkov o migracijah tako vsekakor ni naključna.
Ta center za analizo tveganja je del Frontexove mreže takšnih centrov v Afriki. Podobne centre ima vzpostavljene že v Nigeru, Gani, Nigeriji, Gambiji in Senegalu.
Začeta pogajanja z Mavretanijo in Senegalom so torej del strategije Evropske unije, pri kateri tuje države, na primer Libijo, pripravimo do tega, da z nami lovijo migrante, ki želijo zapustiti Afriko. Frontexovo mejno upravljanje, odvračanje ladij, polnih ljudi z majhnimi obeti za lepo prihodnost, se s tem seli še dlje od evropskih meja. Daleč od oči, daleč od premisleka o etičnosti Frontexovega delovanja. Prav danes je nemški časnik Der Spiegel razkril dokumente preiskave evropskega protikorupcijskega organa Olaf, ki kažejo, da so se vodilni v Frontexu dolgo zavedali financiranja in sodelovanja pri pushbackih v Egejskem morju, a so jih skušali prikriti.
Dodaj komentar
Komentiraj