Gremo bombardirat Baluče!
Sredi vsakodnevnega poročanja o genocidu v Gazi in ostalih zločinih Izraela smo minuli teden lahko zasledili tudi novice o zaostrovanju odnosov med Iranom in Pakistanom. Iran je prejšnji torek na ozemlju Pakistana napadel baluško sunitsko skupino Džaiš Ul Adl, ki v Iranu izvaja diverzantske napade, predvsem na pripadnike Iranske revolucionarne garde in policije. Pakistan je v odgovor napadel celico Osvobodilne fronte Balučistana v bližini mesta Saravan v jugovzhodnem Iranu. Iranske oblasti na seznam terorističnih organizacij uvrščajo Džaiš Ul Adl, pakistanske pa Osvobodilno fronto Balučistana.
Medtem ko so zahodni politični analitiki drug za drugim ponavljali floskulo o grožnji širše eskalacije v regiji, jim je ušlo dejstvo, da sta se oba napada zgodila v zgodovinski regiji Balučistan, razdeljeni med Pakistan, Iran in Afganistan. V današnjem OFFsajdu poskušamo preseči geostrateški imaginarij in uradne narative obeh držav, ki sta medtem že uspešno umirili strasti in z medsebojnimi diplomatskimi odnosi nadaljujeta.
Džamal Nasir Baluč iz stranke Gibanje za osvoboditev Balučistana, ki deluje v Evropi, pravi, da tako Pakistan kot Iran iščeta razloge za bombardiranje Balučistana. Za iranske oblasti je bil v tem primeru priročen teroristični napad v Kermanu z začetka meseca. Odgovornost za napad na komemoracijo ameriškega umora iranskega poveljnika Kasema Solejmanija je tedaj prevzela Islamska država.
Balučistan je bil pred britansko kolonizacijo in kasnejšim oblikovanjem nacionalnih držav sklenjena regija, v katero so se sicer zažirale meje imperijev, vendar so bile te veliko bolj propustne in manj relevantne kot današnje meje. Razdelitev Balučev med tri nacionalne države, v katerih prevladuje po ena dominantna etnična skupina, opiše sogovornik.
Umetna, versko pogojena meja, ki so jo Britanci po drugi svetovni vojni zarisali v Indiji, da bi od nje ločili večinsko muslimanske regije, je pomenila nastanek Pakistana, ki je temeljil na islamu in dominaciji etnične skupine Pundžabov. To je bil začetek postopnega zatiranja baluške manjšine v tej državi.
V Iranu je padec Kadžarskega cesarstva, ki ni deloval po načelih centralizirane nacionalne države, pomenil začetek perzijskega nacionalizma v etnično mešani državi.
Po islamski revoluciji v Iranu se je represija nad sunitskimi Baluči v šiitski republiki še dodatno povečala. Poleg etničnih razlik so se takrat izpostavile tudi verske. Vendar Džamal Nasir Baluč pravi, da je tudi po nastanku organizirane islamske baluške organizacije Džundula leta 2003 še vedno prevladoval nacionalistični element oziroma nacionalni upor proti represivni islamski državi.
Skupina Džaiš Ul Adl, ki je bila tarča iranskih napadov v Pakistanu prejšnji teden, se je leta 2010 ločila od Džundule, ki je izgubila svoje vodstvo. Ahmad Reza Taheri s katedre za politične študije na Islamski svobodni univerzi v iranski regiji Sistan in Balučistan pravi, da Džaiš Ul Adl izvaja diverzantske akcije veliko pogosteje kot prej Džundula.
Taheri torej pravi, da Džaiš Ul Adl med drugim napada šiitska sveta mesta. Po drugi strani Baluč meni, da iranske oblasti načrtno potencirajo sunitski fundamentalizem Balučev, da bi lahko upravičile svoje napade v regiji. Organizacije, kot je Džaiš Ul Adl, so po njegovem mnenju iranskim oblastem koristne.
Taheri nasprotno meni, da baluške skupine izkoriščajo sunitizem kot element upora proti šiitskim oblastem. Poleg tega pravi, da Džaiš Ul Adl in Osvobodilna fronta Balučistana, ki je bolj nacionalistično naravnana, zaradi ideoloških preprek nimata omembe vrednih povezav.
Džaiš Ul Adl v zadnjih letih izvaja diverzantske akcije, uperjene proti Iranski revolucionarni gardi, na mesečni ravni, zato Taheri meni, da zagotovo obstajajo povezave med skupino in Iranu sovražnimi državami.
V Iranu je represija nad vsemi etničnimi manjšinami, z izjemo azerske, razširjena praksa, ki je bila značilna tudi za obdobje pred islamsko revolucijo. Naj spomnimo na vse napade na kurdsko skupnost med protestniškim valom leta 2022, ki je bil posledica smrti mlade Kurdinje Mese Žine Amini. Kljub temu Baluč pravi, da je stopnja represije največja prav v Balučistanu.
Zatiranje Balučev je torej praksa, ki druži Iran in Pakistan. Če povzamemo Baluča, lahko dogajanje prejšnjega tedna opišemo v smislu »pobili smo Baluče, zdaj smo lahko spet prijatelji«.
Da nadaljnjih trenj na relaciji med Pakistanom in Iranom ne gre pričakovati, se strinja tudi Taheri. Obe državi imata preveč skupnih sovražnikov, v prvi vrsti Baluče.
Kakšen bo v prihodnosti odnos med Pakistanom in Iranom, ne bomo špekulirali, lahko pa smo prepričani, da bosta obe državi nadaljevali z zatiranjem Balučev.
foto: Yormahmad Kholov, Baloch people from North Afghanistan, Creative Commons
Dodaj komentar
Komentiraj