Grenke čokoladne sanje
Na sobotnih predsedniških volitvah v Slonokoščeni obali je z več kot 90 odstotki glasov pričakovano zmagal dosedanji predsednik Alassane Ouattara. Če bo zmago po vseh preštetih glasovih potrdilo tudi ustavno sodišče, bo to že njegov tretji zaporedni mandat na čelu ene ekonomsko najuspešnejših držav v Zahodni Afriki. A predsedniška kampanja ni potekala brez zapletov. Ouattara je ob nastopu drugega predsedniškega mandata leta 2017 zatrjeval, da si ne bo prizadeval za vnovično zasedbo funkcije, a si je premislil po smrti premierja in svojega izbranega naslednika Amadouja Gon Coulibalyja v avgustu. Ta je bil namreč predsedniški kandidat Ouattarajeve stranke Gibanje republikancev, ki na Slonokoščeni obali učinkovito vlada od leta 2010.
Opozicija z nekdanjim predsednikom Henrijem Konanom Bédiéjem iz konservativne Demokratske stranke Slonokoščene obale ter nekdanjim premierjem Pascalom Affijem N'Guessanom iz socialdemokratske Popularne slonokoščene fronte je začela pozivati k bojkotu volitev, tako da je bila udeležba le nekaj več kot petdesetodstotna. Ouattaraja je opozicija obtožila, da si skuša zagotoviti tretji mandat kljub novi ustavni omejitvi na le en zaporedni predsedniški mandat. Kar se tiče ustavnih omejitev, se je Ouattara skliceval na spremembo ustave leta 2016, ki je bila ratificirana v času njegovega drugega mandata. Ta je po njegovem tolmačenju po sprejetju ustavnih sprememb obveljal kot prvi petletni predsedniški mandat. Ustavno sodišče je Ouattaraju sicer pritrdilo, a opozicija rezultatov volitev kljub temu ne priznava, napovedali pa so tudi ustanovitev prehodnega sveta, ki naj bi “pripravil ogrodje za kredibilne in transparentne volitve”.
Državi je v enostrankarskem sistemu vse do konca prejšnjega stoletja vladala Demokratska stranka Slonokoščene obale, ki jo je ustanovil Félix Houphouët-Boigny, “oče naroda” in prvi predsednik Slonokoščene obale. Velik zagovornik privatizacije se je po razglasitvi neodvisnosti uprl projektu afrikanizacije, ki so mu sledile druge frankofone afriške države, in nekdanjim francoskim kolonialnim gospodarjem ponudil možnost dobrega zaslužka. S tem je država v precejšnji meri obdržala kolonialni način upravljanja, s spodbujanjem agrikulturnega razvoja ter ugodnimi izvoznimi cenami pridelkov pa je v sedemdesetih postala ena izmed najpomembnejših svetovnih izvoznic ananasa, palmovega olja ter predvsem kakava. Pojasni Mike McGovern, politični antropolog in avtor knjige Making War in Côte D'Ivoire [kot d’vua].
Če je kolonialna oblast v šestdesetih za plantažne delavce novačila prebivalstvo s severa, so v sedemdesetih in osemdesetih visoki zaslužki, nizki davki in vladna regulacija izvoznih cen v državo pritegnili številne migrantske delavce iz sosednjih muslimanskih držav: Burkine Faso, Gvineje, Malija. Prebivalstvo je tako v tridesetih letih zraslo s treh na devet milijonov.
Spor med trenutnim predsednikom in predstavniki opozicije izvira iz etnonacionalističnih in strankarskih trenj iz 90. let prejšnjega stoletja, ki so se začela kot posledica neenakosti med potomci plantažnih delavcev, priseljenimi s severa in iz sosednjih držav, ter samooklicanim avtohtonim prebivalstvom na jugu.
Ob tem se je krčilo tudi gospodarstvo, novi azijski in latinoameriški akterji na trgu proizvodnje kakava so nižali odkupne cene in država je padla v hudo recesijo. Po smrti predsednika Houphouët-Boignyja leta 1993 je vodenje države prevzel imenovani naslednik Henri Konan Bédié, ki pa etničnih konfliktov ni znal pomiriti in se upiral uvedbi večstrankarskega sistema.
Leta 1999 je vojska pod vodstvom generala Roberta Guéïja izvedla državni udar, ki so mu leto zatem sledile prve demokratične predsedniške volitve. Kandidiral je tudi Alassane Ouattara, a je zaradi državljanstva Burkine Faso ustavno sodišče njegovo kandidaturo diskvalificiralo. Predsednik je postal do tedaj obstranski opozicijski politik Laurent Gbagbo. Kljub državljanskim in strankarskim pozivom je zavrnil možnost ponovnih volitev in v državi se je razplamtela prva državljanska vojna.
Na prelomu prejšnjega desetletja se je nato zgodil politični preobrat, ki je na oblast pripeljal trenutnega predsednika Ouattaraja.
Zaradi vpletenosti francoske vojske v zatrtje nemirov je podpora Ouattaraju začela strmo padati. Povezal se je s svojim nekdanjim nasprotnikom Henrijem Konanom Bédiéjem iz konservativne Demokratske stranke Slonokoščene obale, čigar volivci so podprli njegovo izvolitev v drugi predsedniški mandat leta 2015. Komentira Nadia Nata, neodvisna politična analitičarka iz Slonokoščene obale.
Da bi utrdil svojo politično moč in zadovoljil vse glasnejše kritike opozicijske FPI oziroma Popularne slonokoščene fronte nekdanjega predsednika Laurenta Gbagboja, je Ouattara po nastopu drugega predsedniškega mandata razpisal referendum o pisanju nove ustave. V njej je med drugim opravljanje predsedniške funkcije omejil na zgolj en mandat in vzpostavil volitev članov v zgornji dom parlamenta. Komentira Nata.
Z razveljavitvijo tako imenovanega “etnonacionalističnega člena”, ki mu je v preteklosti onemogočal kandidaturo, pa je skušal popraviti zgodovinsko krivico, pojasnjuje McGovern.
Po napovedi sporne tretje kandidature marca letos je do tedaj zvesti politični zaveznik Henri Konan Bédié izstopil iz koalicije z Ouattarajem in se povezal z nekdanjim premierjem Pascalom Affijem N'Guessanom iz socialdemokratske FPI. V odgovor je Ouattara poskušal utrditi svojo podporo s preoblikovanjem svoje vladajoče koalicije v zavezništvo, imenovano Gibanje Houphouëtistov za demokracijo in mir, ki se je poskušalo predstaviti kot ponovna oživitev politične vizije prvega predsednika Houphouët-Boignyja.
Opozicija je vrhovnemu sodišču očitala zavrnitev kandidature priljubljenega Laurenta Gbagboja zaradi postopka na mednarodnem kazenskem sodišču v povezavi s poboji po predsedniških volitvah leta 2010. Gbagbo ima namreč še naprej precejšnjo državljansko podporo predvsem v zahodnem delu Slonokoščene obale. Njegova vrnitev in kandidatura pa bi potrdila njegovo domnevno nedolžnost in podobo uspeha v boju proti zahodni pristranskosti, ki jo pooseblja Ouattara.
Ouattara se je v sredo ostro odzval na oblikovanje opozicijskega prehodnega sveta in pridržal nekaj članov sveta na domu nekdanjega predsednika Henrija Konana Bédiéja. Na ulicah prestolnice Abidjan in drugih manjših mest pa so izbruhnili protesti.
Francija je sprte strani pozvala k dialogu, opozicija v Slonokoščeni obali pa se boji, da bi ob morebitni eskalaciji nasilja spet prišlo do vojaškega posredovanja nekdanje kolonialne vladarice, ki ima po državi nameščenih več vojaških baz. Politične spremembe se v frankofoni Afriki v postkolonialnem obdobju žal ne dogajajo brez soglasja Francije, pojasnjuje McGovern.
Nadia Nata, ki prebiva v pretežno katoliškem predelu Abidjana, zavrača možnost ponovnega izbruha državljanske vojne, poudarja pa, da je bila politična zgodovina Slonokoščene obale doslej vedno razdiralna, obljube politikov pa kratkotrajne. Pot k spravi po njenem mnenju leži v naročju mlade generacije, ki pa jo čaka še veliko dela.
Celoten intervju z Mikeom McGovernom o politični zgodovini Slonokoščene obale:
Dodaj komentar
Komentiraj