Gruzljivi delovni pogoji
V petek bi morali delavci zaposleni na Tbilisijski podzemni železnici stavkati. Zahtevali so boljše delovne pogoje in zvišanje plač. Vodstvo javnega podjetja, s katerim upravlja mestna oblast je delavce z različnimi ukrepi prepričalo, da stavko zamrznejo. Vzroke, ki so jih pripeljali do te odločitve bomo spoznali ob bolj podrobnem pregledu gospodarske situacije Gruzije, majhne zakavkaške države locirane na pomembni geopolitični točki. Delavstvo v državi, sicer poznani po odcepitvenem konfliktu s pretežno ruskima pokrajinama Abhazijo na zahodu in južno Osetijo na severu države ter rožno revolucijo, ki je na oblast zavihtela dolgoletnega predsednika Mihaila Sakašvilija, se že od osamosvojitve dalje sooča z večjimi težavami pri boju za svoje pravice.
Močna deindustrializacija gospodarstva v posovjetskem obdobju in embargo izvoza agrokulturnih proizvodov na ruski trg v poznih devetdesetih letih sta povzročili restrukturiranje gospodarstva v smer storitvenih dejavnosti. Kot pojasnjuje Revaz Karanadze, študent politične ekonomije in so-ustanovitelj civilne iniciative Solidarity Network - Workers’ Center, je oblast Mihaila Sakašvilija po revoluciji leta 2003 začela reformirati gospodarstvo v smer večje liberalizacije trga delovne sile in vzpostavila pogoje za privatizacijo državnih podjetij. Leta 2006 je oblast tako v delovni zakonodaji popolnoma ukinila inšpektorat za varnost in zdravje pri delu.
Minimalna plača v Gruziji od krize leta 2007 dalje ni določena z zakonom in se giblje med 300 in 400 lariji, kar znese med 100 in 150 evri, povprečna najemnina stanovanja v prestolnici pa stane med 200 in 250 evri mesečno. Prebivalci se tako masovno zadolžujejo pri različnih finančnih institucijah. Mihail Sakašvili je želel od prevzema oblasti do svojega padca leta 2013 z ohlapno delovno zakonodajo in proevropsko držo pritegniti tuje investitorje in državo spremeniti v raj za logistično in storitveno ekonomijo. To je državi deloma tudi uspelo, izvoz v Evropsko unijo je do leta 2015 dosegel 15 odstotkov bruto domačega proizvoda in leta 2016 je Unija z Gruzijo sklenila trgovinski sporazum, ki je predvidel serijo reform v zameno za razvojna posojila. Revaz poudarja, da je država s tem postala idealen trg za proizvode Evropske unije. Zaradi agrokulturnega embarga v Rusijo se kmetijstvo opušča, kmetijske površine privatizirajo, Gruzija pa iz Evropske Unije trenutno uvaža skoraj 80 odstotkov prehrambenih izdelkov.
Zaradi ugodne geografske lege je država v zadnjih dveh letih postala zanimiva tudi za druge azijske gospodarske velikane. Kitajska je v začetku letošnjega leta z Gruzijo sklenila prostotrgovinski sporazum, ki z vzpostavljanjem prosto trgovinskih con pod jurisdikcijo kitajskih podjetij predvideva vzpostavitev “nove svilne ceste”. Ministrstvo za trajnostno ekonomijo namerava tako do leta 2020 zgraditi dva večja logistična centra v bližini Tblisija in Kutaisija, tretjega največjega mesta v državi, in vanju vložiti nekaj pod 3,4 milijarde evrov. Kitajski investitorji preko novega gruzijskega velepristanišča Anaklia do leta 2030 napovedujejo za več kot 24 tisoč milijard dolarjev prometa, ki bi preko Črnega morja potekal direktno z Romunijo in Bolgarijo, vstopnima točkama na evropski trg. Revaz poudarja, da je pri teh investicijskih načrtih velikega pomena antagoniziranje odnosa z Rusijo.
Eden od ukrepov, ki jih je Evropska unija naložila Gruziji je bila reforma v času Sakašvilijeve vladavine poenostavljene delovne zakonodaje. Vladajoča stranka Gruzijske sanje je bila z amandmaji primorana ponovno vzpostaviti institucijo delovne inšpekcije. Temu se je po besedah Revaza odločno uprlo Ministrstvo za trajnostno ekononomijo, saj trenutna revidirana zakonodaja nadzor predvideva tudi v sektorjih, kjer so delavci sicer sistematsko izkoriščani.
Vzorčni primer je zaprtje tovarne sladkorja Agara, v istoimenskem mestu sto kilometrov oddaljenem od prestolnice. Sicer delujočo tovarno s 500 zaposlenimi so lastniki po lanski razveljavitvi minimalnih cen in produkcijskih kvot na uvoz sladkorja v Evropsko unijo oktobra zaprli, saj naj bi proizvodne cene sladkorja presegale odkupno in delavce preprosto odpustili. V tovarni so želeli vzpostaviti rudnik virtualne valute bitcoin, trend, ki je v državi z izredno poceni odkupnimi cenami električne energije v porastu. Revaz ocenjuje, da je Gruzija druga država na svetu po količini narudarjenih bitcoinov. Bitcoin borza BitFury namreč proizvede kar eno osmino vseh virtualnih kovancev na svetu. Lastniki tovarne sladkorja so pozive delavcev k restrukturiranju tovarne v zadružni rudnik bitcoinov gladko zavrnili.
Namerno ignoriranje delavske zakonodaje ni prisotno le v privatnem, temveč tudi v javnem sektorju. O tem priča v petek preklicana stavka zaposlenih na Tbilisijski podzemni železnici. Delavci združeni v samoorganiziran sindikat Enotnost 2013 so od vodstva zahtevali zvišanje plač, ki se sicer postopno dogaja v drugih panogah javnega sektorja, in za 30. april napovedali stavko. Vodstvo tbilisijskega metroja je zahteve zavrnilo in celo sprožilo internetno kampanjo proti delavcem, v kateri so jih obtoževali pogoltnosti in nesorazmernosti njihovih zahtev v primerjavi z drugimi javnimi uslužbenci. Kot pojasnjuje Revaz so bili delavci zato prisiljeni stavko zamrzniti.
Problemi s katerimi se soočajo delavci tako v privatnem, kot v javnem sektorju so ustvarili zagon za ustanovitev novih sindikatov in delavskih gibanj. Revaz poudarja, da so sicer tradicionalni sindikati tesno zvezani z vladajočo elito in do sedaj nikoli niso prispevali k razrešitvi težav delavstva. Večina novih organizacij nastaja med sicer izredno prekarizirano študentsko populacijo, levičarskimi gibanji in v rudarskem sektorju, ki je zaradi slabih pogojev dela in pogostih delovnih nesreč, eden od bolj prožnih sektorjev za nove oblike boja za delavske pravice.
Ena od takih organizacij je tudi Solidarity Network - Workers’ Center, ki se osredotoča na povezovanje razpršenih in pogosto prekariziranih delavcev v storitveni dejavnosti. Tesno sodelujejo tudi s prej omenjenim sindikatom zaposlenih na Tbilisijskem metroju Enotnost 2013 ter s sindikatom delavcev. Eno večjih zmag so dosegli v maloprodajnih blagovnicah, kjer trenutna zakonodaja še vedno dovoljuje, da lahko delodajalci delavce odpustijo brez krivdnih razlogov. Hkrati so zaposleni poleg prodaje dolžni skrbeti tudi za varnost in čiščenje trgovin. Situacijo delavcev v maloprodaji in boj za zaposlene strne Revaz.
Revaz v zaključku izpostavi, da sta za borbo za delavske pravice nujna solidarnost in medsebojno razumevanje segmentirane delavske sile in vztrajen odpor neoliberalnim težnjam po ustvarjanju poceni in lahko zamenljive delovne sile.
Dodaj komentar
Komentiraj