Islandke ne želijo spati na lovorikah
V islandski prestolnici Reykjavik je včeraj potekal eden najmnožičnejših protestov v zgodovini države. Več kot sto tisoč ljudi se je tako imenovane stavke žensk in nebinarnih oseb udeležilo, da bi opozorili na plačno vrzel med spoli, nasilje na podlagi spola in podcenjevanje domačega skrbstvenega dela, ki ga v islandskih gospodinjstvih opravljajo izključno ženske.
Četudi je plačni razkorak med moškimi in ženskami na Islandiji najmanjši v svetovnem merilu, so stavkajoče želele poudariti, da je islandska družba zaspala na lastnih egalitarnih lovorikah. Po navedbah organizatork so med najbolj perečimi nesorazmerji z zunanjim egalitarnim videzom države tudi plačne razlike med domačimi in priseljenskimi delavkami. Organizatorke protesta so med ključne stavkovne zahteve uvrstile nujnost ukrepanja na področju spolnega nasilja, ki se ne zmanjšuje, ampak statistike skozi leta ostajajo praktično enake. Več kot četrtina islandskega prebivalstva je reykjaviške ulice zavzela na pobudo koalicije ženskih sindikatov in organizacij za pravice spolnih manjšin, pove Katrín Ólafsdóttir, raziskovalka neenakosti med spoli na Univerzi Islandija.
Islandke so protestirale tudi v spomin na prvo vsežensko stavko leta 1975, ko je več kot 25 tisoč žensk prvič zapustilo delovna mesta za cel dan, s čimer so ohromile industrijsko proizvodnjo. Takrat je stavka najbolj vplivala na proizvodnjo v ribjih tovarnah, kjer so delale pretežno ženske, ki so bile še bolj kakor danes obremenjene z domačim skrbstvenim delom, pojasni Vala Pálmadóttir z Univerze Islandija.
Po prvi stavkovni akciji je islandski parlament sprejel zakon, ki naj bi na arktičnem otoku zagotovil enakovredne plače moških in žensk. Stavka leta 1975 je pet let pozneje botrovala tudi izvolitvi prve predsednice Vigdís Finnbogadóttir. Ker se zakonske spremembe v predvidenem času niso materializirale na vseh področjih, plačna vrzel pa se še do danes ni izničila, so stavkale še petkrat, a ne celodnevno. Letos se je koalicija ženskih sindikatov znova odločila pozvati k celodnevni stavki.
Včerajšnja akcija formalno ni bila stavka, temveč protest, saj je po islandski zakonodaji stavka vezana na pogajanja o kolektivni pogodbi. Da ni šlo za stavko v pravem pomenu besede, kaže tudi to, da se je protestnicam pridružila premierka Katrín Jakobsdóttir. Po besedah raziskovalke Vale Pálmadóttir lahko njeno prisotnost razumemo kot znak solidarnosti z islandskimi ženskami in nebinarnimi osebami.
V kontekst včerajšnjega protesta moramo všteti tudi sentiment nacionalnega znamčenja – Islandija je v svetu namreč znana pionirka zagotavljanja enakosti med spoloma. A to pogosto odvrača pozornost od plačnih in družbenih razlik. Reklamirana egalitarnost je v zadnjih letih – zlasti v privatnem zaposlitvenem sektorju – postala izgovor, s katerim so delodajalci upravičevali razlike.
Stavkajoče so včeraj želele poudariti tudi nacionalističen vidik, ki odvrača pozornost od konkretnih problemov, s katerimi se soočajo Islandke, razloži ena od pobudnic stavke Bergrún Andradóttir iz kvirovske organizacije Samtökin '78.
K temu da je bila včerajšnja stavka tako številčna, so po besedah sogovornic pripomogli nedavni statistični podatki, ki so pokazali, da ženske in nebinarne osebe v povprečju zaslužijo dvajset odstotkov manj kot moški. Stavka je v tej maniri potekala pod geslom: »Temu pravite enakopravnost?«.
Plačna vrzel med spoloma je v zasebnem sektorju bistveno višja kot v javnem sektorju, kjer so plače povprečno nižje kot v zasebnem. Glede na podatke učiteljskega sindikata je večina učiteljskega kadra na vseh ravneh izobraževalnega sistema žensk, vključno s 94 odstotki zaposlenih v vrtcih. Tudi v največji bolnišnici v državi je okrog 80 odstotkov uslužbenk žensk. Stavkajoče pa niso apelirale zgolj na državo, ampak tudi na zasebne delodajalce, ki so njihove zahteve po izničenju plačne vrzeli zavračali z argumentom že dosežene enakopravnosti, pojasni Olafsdottir.
Migrantske delavke so zaposlitev dobile pretežno v reproduktivnih oziroma skrbstvenih poklicih, kar je povečalo razredne razlike med ženskami. Z včerajšnjo stavko so po besedah Pálmadóttir opozarjale tudi na to.
Po mnenju sogovornic ima Islandija delovno in drugo zakonodajo za vzpostavitev enakosti spolov relativno dobro urejeno. A ta zaradi moškocentričnosti poslovnega okolja ni izničila vseh razlik. Katrín Ólafsdóttir meni, da bi morali za kršitelje zakonodaje uvesti kazni.
Islandska vlada na čelu s premierko Katrín Jakobsdóttir se je zavzela, da bo Islandija do leta 2030 dosegla popolno enakost med spoli. V prihodnjih letih bodo morale islandske oblasti izvesti ukrepe, ki niso omejeni zgolj na zakone, temveč se odzivajo tudi na vkoreninjenost deljenja poklicev na moške in ženske, saj ženske, še posebej migrantske, večinoma opravljajo slabše plačane poklice.
Kljub temu se mnoge države na področju zagotavljanja enakosti med spoli zgledujejo po Islandiji. A tudi v državi, kjer je plačna vrzel med spoli najmanjša na svetu, je enakost še daleč od popolnosti. Tudi ob uporabi vseh pravnih sredstev je materialno ter družbeno diskriminacijo žensk težko izkoreniniti, kar kaže, kako patriarhalno naravnana je struktura moderne države in njena javna sfera.
Vir fotografije: MKarolina, flickr, creative commons
Dodaj komentar
Komentiraj